fbpx

Celjski grad je bil nekoč dom Celjskih grofov

Ko prispete v Celje, ni mogoče na vzpetini spregledati enega najlepše ohranjenih gradov z mogočnim obzidjem pri nas. Celjski grad je poln zgodovine, zgodb naših prednikov in dandanes obiskovalcev, ki so prišli spoznati njegove križe, ki segajo tja v daljno leto 1322, ko grad prvič najdemo pisno omenjen.

Do gradu se vije cesta in je lahko dostopen z avtomobilom. Iz centra Celja ga dosežete dokaj hitro in preprosto. Dobra ideja je tudi, da se do gradu sprehodite ali za bolj drzne, da se tja odpravite s kolesom. Malce pred gradom in tudi ob gradu je parkirišče, kjer lahko vašega jeklenega konjička brezplačno pustite in se odpravite brezskrbno raziskovati Celjski grad, ki je obvezen ogled za vse, ki obiščejo ta konec.

Nazaj v preteklost

Celjski grad ali grad Celje je nekdanji sedež Celjskih grofov, ki so najbližji približek aristokracije pri nas, saj so najbolj znana in najpomembnejša plemiška rodbina v Sloveniji. Je sicer res, da je v tem okolišu bilo veliko bogatih plemiških družin, vendar so ravno Celjski bili med vsemi najbolj pomembni, za njimi pa je ostala tudi široka paleta zgodb in legend o njihovem življenju.

Še pred Celjskimi je bila podoba gradu mnogo skromnejša kot je danes. S prihodom Friderika I., ki je bil prvi Celjski grof, se je začela temeljita prenova gradu in povečali so ga v rezidenco, primerno za bivanje družine. Sčasoma se je podoba gradu širila in spreminjala. Vrhunec so Celjski dosegli, ko je vodstvo prevzel Herman II.. V lasti so imeli ogromno število posestev, med drugim tudi na Hrvaškem in Bosni. Žal pa je kmalu tudi sledil krut konec. Dinastija Celjskih in njihova prisotnost na gradu se je končala z umorom zadnjega moškega potomca te linije, Ulrika II, Celjski grad pa je prešel v roke velikim tekmecem Celjskih grofov Habsburžanom.

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Boris Vrabec, Daniel Tomanovič, Domen Rudolf, Ines Štandeker, Klemen Bec, Mija Koprivc, Nina Poznič, Tanja Rudolf, Uroš Leva

Dobrodošli v sedanjosti Celjskega gradu

V današnjem času grad vsako leto obišče okoli 60.000 obiskovalcev. Celjski grad je na resnično čudoviti lokaciji in je obdan, ne samo z obzidjem, ampak tudi s krasnim razgledom iz čisto vsake razgledne točke na mesto Celje ter njegovo okolico. Okoli gradu je lepo urejeno, v bližini je tudi gostišče, kamor se lahko odpravite na kosilo ali večerjo. Pred gradom se nahajajo tudi lesene klopi, kjer lahko posedite in uživate ob razgledu v dolino.

Celjski grad je bil tudi v sodobnem času prenovljen oziroma dela prenove še vedno intenzivno potekajo, mesto Celje se zelo trudi, da bi dobil nazaj svojo staro, veličastno podobo. S prenovo so dodali tudi Turistično informacijski center, kjer kupite vstopnice, spominke ali pridobite informacije, ki vas o Celjskem gradu in mestu Celje zanimajo. Na voljo so tudi sanitarije pred samim vstopom v glavni del ogledovanja gradu. Obiskovalci se lahko okrepčajo in spijejo kavico ali sok tudi v kavarnici Veronika, ki ima zelo lepo urejeno teraso. Za otroke so urejena igrala, privrženci igre šah pa se lahko pomerijo tudi v XXL verzije te strateške igre.

Grad si lahko ogledate sami ali si rezervirate voden ogled. Verjetno najbolj zanimiva atrakcija je Friderikov stolp. Sprva je bil Celjski grad namenjen obrambi in hranjenju orožja. Legenda pravi, da je svoje ime dobil po Frideriku II. Ker je Friderikov oče bil proti sinovi poroki z izbranko Veroniko Deseniško, ga je zaprl v stolp, da se ne bi poročila. Gre za eno številnih zgodb, ki so del zgodovine gradu, ki pa je tudi najbolj priljubljena in poznana še danes.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Veronika in Friderik

Veronika Deseniška je bila preprosto dekle, revnega stanu, v katerega se je zaljubil plemič Friderik II., sin Hermana II. (tistega, ki smo ga zgoraj omenili, da je prinesel vrhunec in slavo dinastiji Celjskih). Žal je bil Friderik že poročen z Elizabeto, ki je seveda zvezi zelo nasprotovala, proti pa je bil tudi Herman, ki se mu je zdelo sinovo početje neprimerno. Elizabeta je Veroniko, ki je bila njena spletična, poslala v samostan, kjer je postala redovnica. Ko je Friderik izvedel kaj je storila njegova žena, je Veroniko odpeljal iz samostana, se sprl s svojo ženo, ki mu je očitala nezvestobo in razuzdano življenje. Kar ji načeloma ne smemo zameriti, saj je imela prav. Je pa to Friderika tako ujezilo, da je Elizabeto ubil. Ker pa je šlo za plemiškega sina, ki je svoje dejanje priznal in se zanj javno opravičil, se mu je umor lastne žene oprostil. Veronika se je nekaj časa skrivala, a so jo našli in obtožili čarovništva, saj bi naj Friderika začarala, da se je vanjo zaljubil in v svoji neprištevnosti storil takšna grozna dejanja. To, da so jo obsodili čarovništva, je pomenilo gotovo kazen in posledično smrt, saj nedolžnosti načeloma ni šlo dokazati. Veroniki je to kljub temu uspelo in zaljubljenca sta se poročila. Sreča pa ni dolgo trajala, saj je leto dni po poroki Friderik prejel od očeta prošnjo na pomoč zavezniku v boju. Ker je mislil, da mu oče ponuja, da se bi pobotala in je končno sprejel njegovo ženo, se je vabilo odzval, doma pa pustil nosečo Veroniko. Ko je odšel, so Celjski grad napadli Hermanovi možje, ki so nosečo Veroniko utopili v banji, Friderika pa ujeli in zaprli v stolp lakote oziroma zgoraj omenjeni Friderikov stolp.

Vsekakor gre v celoti za zelo tragično zaporedje dogodkov, ki je pri nas med bolj opevanimi in priljubljenimi ljubezenskimi zgodbami, Veronika Deseniška pa ostaja ljubljen lik, ki se je še do danes ohranil v ljudskem spominu. Vsako leto na gradu potekajo Veronikini večeri, kjer organizator v sodelovanju z Mestno občino Celje podeli Veronikine nagrade za najboljšo poezijo ter Zlatnik poezije, vznemirljivo ljubezensko zgodbo pa so leta 2016 priredili v nepozaben muzikal, ki si ga letos lahko ogledate 30.6. in 7.7.2018 prav na Celjskem gradu z Evo Černe v glavni vlogi Veronike.

Takšnih in podobnih mitov ter legend je o Celjskem gradu še veliko, morda naslednja najbolj znana je tista o Dolinarjevi Marjanci, ki je še bolj kruta in nesrečna kot Veronikina. Celjski so očitno zelo radi izrabljali svoje moči.

Teater groze v kleti Friderikovega stolpa

V kleti Friderikovega stolpa je obiskovalcev z dobrimi želodci omogočen ogled mučilnih naprav, ki so jih v času od 16. do 18. stoletja uporabljali. Gre sicer za replike raznoraznih pripomočkov za mučenje grešnikov tistega časa, a niso zato nič manj grozljive. Ker je prostor obdan v rdečo luč, sliši se srhljiva glasba in vsak opis naprave je bolj krut, gredo človeku kocine pokonci. Večino naprav, ki so na voljo za ogled, so uporabljali tudi v Celju. Zanimivo in še bolj srhljivo je to, da je večina sramotilnih naprav bila namenjena manjšim stvarem, ki niti približno niso bile zločin, ampak zgolj človeške napake oziroma del človeške narave. Če je žena doma preveč jezikala, jo je mož prijavil in doletela jo je kazen v obliki nošenja sramotilne maske, ki je okolici jasno dala vedeti, da gre za jezikavko. Barbarsko, kruto in nepotrebno početje.

Spomini na Celjski grad

Mogočen, krut, romantičen, skrivnosten, strasten, temačen, zapeljiv, strašljiv…vse te pridevnike bi lahko uporabili za opis te zgodovinske dediščine. Predvsem pa je celjski. Ni važno ali ste popotnik, turist, ljubitelj zgodovine. V vsakem primeru vas bo graščina, ki že stoletja čuva in bdi nad Celjem ganila in se vas dotaknila. Tukaj se je pisalo eno široko in pomembno poglavje slovenske zgodovine. Tega ne gre pozabiti in veličina Celjskega gradu vam bo zagotovo za vedno

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja