fbpx

Mangart – lažje dostopen pohodniški izlet v pogorju triasnih in jurskih apnencev

Za vse gorske navdušence, ki se radi vzpenjate na dvatisočake, tokrat predstavljam odlično idejo za izlet proti Julijskim Alpam in vzpon na 2679 metrov visok Mangart.  Znan je kot ena najveličastnejših gor v Julijskih Alpah in se uvršča na četrto mesto po višini poleg Triglava, Montaža in Škrlatico ter je močno oblegana gora v poletnem času prav zaradi svoje dostopnosti. Svoje izhodišče si lahko izberemo iz slovenske ali italijanske smeri. 

Ste vedeli, da se Mangartu reče tudi Mangrt? Brez skrbi, to ni nikakršen tiskarski škart, marveč je to lokalno ime, ki ga za Mangart uporabljajo domačini in je prav tako slovnično pravilno. Prvi znani vzpon na Mangart pripisujemo naravoslovcu Francu Jožefu Hanibalu Hobenwartu že daljnega leta 1794, med prve pristopnike pa štejemo tudi Valentina Staniča. Oba sta se na Mangart povzpela po severni steni. Najlažje izhodišče na Mangart poteka iz Mangartskega sedla, kjer se nahaja planinska koča, ki je bila prvotno ustanovljena s strani Nemško-avstrijskega planinskega društva, po delnem uničenju med prvo svetovno vojno jo je obnovilo italijansko planinsko društvo, sedaj pa kočo upravlja PD Bovec. Odprta je vse od začetka julija do konca septembra. Za vse ljubitelje jadralnega padalstva Mangartsko sedlo med drugim predstavlja tudi odlično vzletišče. Mangart slovi tudi po svojih geoloških in botaničnih posebnostih, saj so na njem zaporedja mezozojskih kamnin najbolj popolna in nam prikazujejo zgodovino geoloških dogajanj od zgodnjega triasa do krede.

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Barbara Tolar, Damjan Štros, Janez Urbanc, Monika Šlibar, Olga Tula, Sabina Komar, Suzana Krajnc, Zvonka Mihevc.

Na Mangartsko sedlo, ki leži na višini 2055 metrov, vodi stara vojaška cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1938 in slovi po nazivu najlepše gorske ceste v Sloveniji. Ta namreč obstaja že od 16. stoletja, a je takrat obstajala le kot makadamska kolovozna pot, za katero je 500 mož potrebovalo le pičlih 8 mesecev gradnje. Danes je cesta posodobljena in asfaltirana in je kot taka tudi najvišje ležeča cesta v Sloveniji, celo višja od tiste na Vršič. Za razliko od tiste na Vršič, pa se ta na koncu zaključi in ne pelje na drugo stran gore. Zaradi svoje ovinkaste, strme lege s petimi predori je vožnja po njej privlačna destinacija tudi za motoriste, kolesarje in vse tiste, ki resnično ne marate pohodništva in se lahko po njej zapeljete kar z avtomobilom ter občudujete panoramske razglede. Za vožnjo po mangartski cesti je potrebno plačati pet evrov ekološke takse, ki jo zbirajo za urejanje in vzdrževanje čistega okolja, hkrati pa je namenjena grajenju varnejše nadomestne ceste, saj je zadnji del zaradi skalnega podora leta 2012 nedostopen oziroma prehoden na lastno odgovornost.

Vzpon na Mangart je možen kar po osmih različnih poteh, od tega je res izjemno zahtevna plezalna pot iz Belopeških jezer, ki se imenuje Via Italiana. To priporočam res dobro izkušenim planincem, saj je pot časovno dolga (5 h in 30 minut) in tudi fizično ena zahtevnejših. Najpogostejši poti na Mangart in hkrati tudi najkrajši svoje izhodišče delita pri Koči na Mangartskem sedlu. Ena je po slovenski smeri, ki poteka po zahodni strani in je nekoliko zahtevnejša ter krajša, saj bomo do vrha potrebovali 1,5 h hoje in druga poteka po italijanski smeri, ki je precej lažja in bolj položna, do vrha pa bomo potrebovali dobri 2 uri. Ta pot je primerna tudi za vse, ki jim pohodništvo ni najbolj pri srcu, saj je dokaj enostavna in omogoča prečudovite razglede osrčja Alp.

Sama sem si kljub zahtevnejšemu vzponu izbrala Slovensko pot po kateri naredimo kar 624 metrov višinske razlike, a jo priporočam le tistim, ki ste navajeni jeklenic in izpostavljenega grebena. Prve pol ure pot poteka združeno po isti trasi kot Italijanska. Tik pod goro je v kamnu označeno razpotje, kjer se Slovenska pot nadaljuje po zahodni strani, ki je sploh za poletne čase zelo primerna, saj v dopoldanskem času ves čas hodimo v senci, desno pa nas usmeri na italijansko pot na Mangart. Sama poti nikakor ne priporočam brez čelade in samovarovalnega kompleta, saj se sem in tja rad odkruši kakšen kamen, pot pa je ponekod dokaj izpostavljena in prepadna. Po razpotju se rahlo spustimo in prečkamo melišče, ki pa nas pripelje do plezalnega dela poti. Tu se pot strmo postavi pokonci in si moramo za vzpon pomagati s klini in jeklenicami. Zaradi padajočega kamenja je tu res potrebno nadeti čelado, če je še niste. Pot ne popušča pri svoji strmini vse do izpostavljene grape, kjer se nekoliko položi. Pot je tu dobro zavarovana, saj je možnost padanja kamenja še večja.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Po široki grapi nadaljujemo navzgor, če pa lahko, se razgledamo tudi proti dolini, ki nam ponuja čudovite razglede v lepem vremenu. Občasno nas spremljajo globoki prepadi, vmes pa se povzpnemo tudi skozi ožino, ki nas popelje do položnejše poti. Nadaljujemo nekoliko v levo in kmalu pred seboj opazimo veličasten in znameniti križ na vrhu. Križ je bil postavljen leta 1789 v spomin na prvi vzpon na Mangart. Poleg križa najdete tudi vpisno skrinjico, kamor lahko zabeležite svoj uspešen podvig. Iz prostranega vrha lep razgled na Julijske Alpe z okoliškimi kraji, kot so Trbiž, Log pod Mangartom, Predel in Jezerska dolina z Rabeljskim jezerom. V jesenskem in zimskem času bomo zaradi inverzije na višini 1800 metrov lahko opazili meglen tudi pokrov, ki loči sredogorje od visokogorja in je na videz videti, kot da se gore vzpenjajo iz morja. Spočijte si oči in noge, za sestop pa vam priporočam italijansko pot, ki je bistveno lažja.

Po premoru se začnemo spuščati in že po nekaj minutah pridemo do strmega in izpostavljenega  pobočja, kjer se spustimo po deloma travnatem pobočju. Prečimo grapo in pot nadaljujemo po levi strani, vmes stopimo na slovensko stran Mangarta, nato pa nas nadaljevanje poti iz vzhodne strani pelje do strmih melišč pod stenami Mangarta, kjer lahko v zgodnjem poletju opazimo še zametke snega. Nadaljujemo strm spust po jeklenicah in po skalnih ploščah, nato pa pot postane prijetnejša, saj nas čaka le še zadnji, položnejši del poti.

V dobrih zimskih razmerah je na goro Mangart večkrat organizirano tudi sankanje. Sanka lahko vsak, saj potrebujemo samo dobro zasneženo pobočje in sanke. Obisk sankaške proge vam priporočam tudi v večernih urah, saj sankanje v soju čelnih svetilk predstavlja prav posebno doživetje. Dolžina sankaške proge je 3 km, svoj jekleni konjiček pa parkirajte na cesti med Bovcem in prelazom Predel, na odcepu za Mangartsko sedlo. Omogočeno je tudi organizirano sankanje, ki ga ponujajo številne športne agencije, kjer je poskrbljeno tako za prevod, vodenje in tudi izposojo sani.

Mangartsko sedlo ponuja tudi izjemen pogled na Belopeški (Mangartski) ledeniški jezeri, zato vam ob tej priložnosti priporočam tudi obisk znamenitih jezer, ki ju odlikuje zeleno-modra barva vode in veličastni pogled na Mangart. Nahajajo se v Italiji, le nekaj kilometrov za mejnih prehodom Rateče in če vam ostane še kaj energije, se lahko sprehodite okrog njih ali pa jih obiščete drugič, saj se do njih lahko odpravite kar peš ali s kolesom iz Kranjske Gore ali Rateč. 

Prijeten in varen vzpon!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja