Babičev »Mlin na Muri«

Tokrat nas naša pot vodi v Prlekijo, natančneje v vas Veržej, kjer si bomo ogledali en prav poseben mlin. Babičev »Mlin na Muri«.

Mura je ena redkih rek, ki še ni dobila elektrarne, hkrati pa je edina reka v Sloveniji, ki poganja stari rečni mlin. Po ljudskem izročilu je Mura, ki loči Pomurje na Prekmurje in Prlekijo, ob koncu 18 stoletja poganjala točno 69 mlinov, po mnenju naših praprababic, ki so pripovedovale zgodbe našim babicam, pa jih je bilo vsaj še enkrat toliko. Takrat ni bilo trgovin kot danes, kjer se lahko kupi vse, kar si srce želi, temveč so vse, kar so želeli, pridelali sami. Pri tem ni bila izjema niti moka. Z rastjo ponudbe in trgovin pa so začeli izginjati tudi mlini…

Od starih rečnih mlinov je tako danes ostal le še Babičev mlin pri Veržeju, ki ga je zgradila generacija družine Babič iz 19. stoletja. Postavljen je na bregu in ima v reki le mlinsko kolo oziroma če rečemo po domače: vodni mlin je na reki, mlinarska hiša pa na kopnem. Gre za izredno pomemben spomenik kulturne dediščine, ki ima neverjetno vrednost. Iz zgodovinskih knjig lahko razberemo, da je bil postavljen okrog leta 1890. Mlin na Muri je plavajoč in se je prilagajal glede na nivo vode, ki se, kot vemo, stalno spreminja, hkrati pa je značilen za ravninske pokrajine, ki so bile že od nekoč izredno gosto poseljene. Isto kot danes, je Pomurje že takrat bilo znano po živinoreji in poljedelstvu, prebivalci pa so pridelovali predvsem pšenico in druge žitarice. Družina Babič je mlin v celoti zgradila iz lesa, kar ima kot prednost to, da je mlin popolnoma neodvisen od količine padavin. Ker je mlin na Muri, kot že omenjeno, plavajoč in ker je iz lesa, se z lahkoto prilagaja in »plava« na reki Muri v vseh vremenskih razmerah in vodostajih.

Mlin na Muri

Družina Babič je mlin leta 1912 prodala družini Kolmanič, ki jo je pa že čez nekaj let, natančneje leta 1925, doletela nesreča. Prišlo je do požara in mlin je na žalost zgorel, vendar so se odločili, da zaradi izredne pomembnosti mlina le tega postavijo na novo. Pri tem so se držali izvirnika, hkrati so se pa odločili za nekaj sprememb. Mlinarsko kočo so postavili na breg reke Mure, mlin je postavljen na štirih stebrih ob bregu reke Mure, vodno kolo pa je pritrjeno na dveh plavajočih čolnih, ki sta, za razliko od celotnega mlina, ki je iz lesa, iz železa.

Ker je Mura znana kot zelo muhasta reka, sta se leta 1947 in 1990 ponovno zgodili nesreči, in sicer je v obeh primerih bil vodotok tako močan, da je odnesel mlinsko kolo. Kolmaničevi, ki so se zavestno odločili, da mlin na Muri obdrži ime »Babičev Mlin na Muri«, v obeh primerih odločili za nadaljevanje tradicije. Po nesreči leta 1947 so se odločili, da vodno kolo v sušnih mesecih, ki je vodostaj reke Mure nižji, poganja tudi elektromotor. Leta 1990 je zadnja obnova mlina na Muri, ki je trajala dobre tri mesece.

Mlin na Muri

Mlin na Muri redno obratuje in je odprt za obiskovalce. Tako si ga lahko ogledate od blizu sedaj že četrto različico Babičevega »Mlina na Muri«. Od zunaj si lahko ogledate neverjetno leseno konstrukcijo, od znotraj pa si lahko ogledate ne le proces mletja moke, temveč tudi fotografije, ki pričajo o dolgoletni tradiciji mlina. Vsi, ki si želijo »čisto« moko (na voljo so ržena, pšenična, ajdova in še kakšna moka), ki je v trgovini ni mogoče kupiti, jim jo upravitelji mlina z veseljem prodajo.

Gostoljubnost upraviteljev Babičevega »Mlina na Muri« je pred kratkim svetovni javnosti predstavil tudi nemški kuharski zvezdnik Tim Mälzer, ki je s kuharskim šovom »Kitchen Impossible«, ki velja za eno najbolj gledanih kuharskih oddaj v Nemčiji, obiskal prekmursko Gostilno Rajh, kjer je moral speči prekmursko gibanice. Gibanico je moral speči brez recepta, torej ni imel niti podatka o sestavinah, ampak je izkušeni kuhar svojo nalogo opravil z odliko. Po svoji oceni je za gibanico potreboval tudi moko, ki jo je pa kupil ravno pri Babičevem »Mlinu na Muri«. Gostoljubna upraviteljica ga je popeljala v sam mlin, mu ga razkazala, predstavila zgodovino in nazadnje prodala tudi moko, s katero je, kot že omenjeno, brez recepta pripravil vrhunsko prekmursko gibanico.

Mlin na Muri

Sedaj je marsikdo postal že lačen in bi verjetno najraje šel takoj na ogled neverjetnega mlina na Muri ter si kupil res vrhunsko moko, zato sedaj sledi še opis poti do tja.

Babičev »Mlin na Muri« se, kot že uvodoma napisano, nahaja v vasi Veržej, ki leži v istoimenski občini. Veržej velja za gručasto ravninsko naselje in leži na desnem bregu reke Mure. Ob gozdu se proti vzhodu vleče širok pas travnikov, ki jih v pomladnih mesecih, predvsem v mesecu maju, posujejo bele narcise. Veržej leži na nadmorski višini 183 metrov in je regionalno povezan z Ljutomerom, Gornjo Radgono, Mursko Soboto in Lendavo. Obiskovalci, ki se bodo do Veržeja odpravili po avtocesti (tako iz smeri Maribor – Murska Sobota kot Lendava – Maribor), avtocesto zapustijo na izvozu Vučja vas. Pot nato nadaljujejo skozi vasi Bučečovci in Stara Nova vas. Po nekje 6 kilometrih prispete v Veržej, kjer pot nadaljujete po Ulici Frana Kovačiča, nato zavijete levo na Ulico Franja Kozarja in nato zopet zavijete levo na Mlinsko cesto. Po slabem kilometru vožnje zavijete desno, da ostanete na Mlinski cesti, nato po nekaj metrih vožnje po makadamski cesti prispete do mlina. Ob mlinu ni urejenega parkirišča, tako da avto pustite ob mlinu.

Mlin na Muri

Ob obilnih padavinah reka Mura lahko nevarno naraste, tako da pred obiskom preverite njen vodostaj, obisk mlina na Muri pa priporočamo v vseh letnih časih. Če imate radi zvončke, se tja odpravite od januarja do marca, ki cvetijo v gozdu ob reki Muri na skoraj pod vsakim drevesom, če pa imate radi narcise, pa se tja odpravite maja. Pot ob Muri pa ne le prijetna za nabiranje rož, temveč je zelo priljubljena sprehajalna točka. Marsikdo se ob obisku mlina na Muri odloči še za sprehod skozi gozd in neposredno do reke Mure, kjer so ponekod urejene plaže za ribiče, saj Mura zaradi vodotoka ni primerja za kopanje.

Če si torej želite popestriti nedeljo ter želite potovati v preteklost, se odpravite v Veržej. Babičev »Mlin na Muri« je zares nekaj posebnega, pa ne zato, ker je vpisan v »Register kulturne dediščine Slovenije« in ker je nepremičninski spomenik lokalnega pomena, temveč ker je lepa in preprosta izletniška točka, ki pokaže, da ni vse v tehnologiji.

Foto: Sandra Vučko, Alenka Jerič, Tatjana Podjaveršek, VIda Amtrož, Vilma Peternel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja