fbpx

Pekelski slapovi na Borovniščici so vredni obiska

V službi dobim tedensko dan ali dva prosto. Vikendi so redki. Tako je pač delo v gostinstvu. Vseeno rada hodim v službo. Imam se fino. Pogoji so zadovoljivi, sodelavci krasni, plača pa tudi ni slaba. Tokrat sem dobila prosto soboto. S sosedom sva se dogovorila, da greva na slapove v Pekel pri Borovnici, natančneje Pekelski slapovi.

Zjutraj, pa ne zgodaj, sva skupaj spila kavo in se pošteno, turi primerno, najedla. Ker sva imela časa na pretek, sva se prav počasi odpeljala z avtom. Bila je sobota. Na avtocesti pa gneča. Preprosto sva se ji izognila in šla po panoramski cesti čez Ljubljansko barje. Sonce je sijalo. Vroče pa ni bilo. Prav uživala sva ob pogledih na vse hribčke, ki obdajajo Ljubljansko kotlino. Po slabi uri počasne vožnje sva prispela v Borovnico. Kako prijetno mestece. Kot, da bi se ustavil čas.

Ustavila sva se in fotografirala najstarejši ohranjen železniški viadukt stare proge med Dunajem in Trstom oz. kar je od njega ostalo. Borovničani vzorno skrbijo zanj. Ker sva oba huda kofetarja, posebno dopoldne, sva si ponovno privoščila kavo v tamkajšnji slaščičarni. V trgovini sva kupila še pijačo in se odpeljala v Pekel.

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Janez Urbanc, Marija Cilenšek, Marjeta Milavec, Zala Klinar.

Od Borovnice je oddaljen približno pet kilometrov. Pred vzponom je urejeno parkirišče in ob njem gostinski lokal. Hlad gozda je bil pomirjujoč. Takoj v začetku soteske je Informativna tabla in Brancelj – Koširjev mlin. Pot sva nadaljevala do prvega slapa iz skupine Pekelski slapovi. Ta meri okoli pet metrov je še na ravnini.  Pot je posuta s kamenjem. Midva sva šla takoj po večjem deževju, a o kakšnem blatu ni bilo ne duha ne sluha. Le tla so bila bolj vlažna. Pekelski slapovi pa seveda polni vode in veličastni. K naslednjima dvema pa se je že začel vzpon. Pot je lepo speljana. Pri tretjem je celo klopca z mizico. Dopoldansko sonce se je ravno prebijalo v sotesko. Drugi in tretji slap iz skupine Pekelski slapovi pa sta že višja 15 in 18 metrov.  Od tu je vzpon težji. Klini in stopnice. Naštela sem 124 stopnic. Mimogrede sva se povzpela še na Hudičev zob od koder je prelep panoramski razgled na sosednje griče. Po krajšem postanku sva pot nadaljevala do četrtega slapa. In nato še do petega iz skupine Pekelski slapovi. Vzpon je resda težak, toda splačalo se je. Pekelski slapovi so res veličastni. Uživala sva na svežem zraku in prijetni klimi v bližini slapov. Seveda sem morala tudi poizkusiti svežo, živo vodo. Ni bila mrzla. Bila je prijetno hladna in osvežujoča. Po krajšem postanku sva se vrnila v dolino. Pot je ves čas po gozdu. Ker je bilo takoj po deževju, je bila še malo spolzka. Tako sva morala paziti na vsak korak posebej. Kajti prav hitro bi nama lahko zdrsnilo in se izlet verjetno ne bi končal prav lepo. Meni je zdrsnilo pri četrtem slapu, ko sem prečkala vodo. A sem samo cmoknila na rit. Pa ne v vodo. Po triurnem uživanju v gozdu sva sestopila v dolino. V lokalu sva si ponovno privoščila kavo. Bila je res odlična.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Pekelski slapovi so primeren za nekajurni družinski izlet ali uživanje v dobri družbi. Vsekakor je potrebna primerna pohodniška obutev. Pohodne palice niso priporočljive. Na več mestih je namreč potreben tudi trden oprijem z rokami. Stopnice so ozke, a ne visoke. Dostop do prvih treh slapov je enostaven in primeren skoraj za vsakogar. Za družine z majhnimi otroki pa je primeren le obisk prvega slapa. Tam je tudi narava primerna za igro. Seveda pod budnim očesom odraslih oseb. Za obisk Hudičevega zoba in višjih dveh slapov pa je že potrebno nekaj fizične kondicije. Ker so razdalje kratke, lahko ohranjamo maksimalno koncentracijo in ni večjih nevarnosti poškodb. Je pa potreben siguren korak. Sestop se lahko hitro spremeni v katastrofo, ker je strm. Previdnost je na mestu.

Za podaljšanje športnega dne lahko poskrbite tako, da se že iz Borovnice odpravite peš proti Peklu. Pot sicer ni ravno varna, ker je ozka in se že dva avta težko srečata. Strastni kolesarji pa tako lahko uživajo že na poti po Ljubljanskem barju. Od koderkoli. Midva sva jih po poti srečala ogromno.

Pekelski slapovi so eden malih vodnih biserov naše prelepe vodnate Slovenije. In vsekakor vredni obiska.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja