fbpx

Storžič je dobil ime po svoji obliki

 Storžič
Kamnita gora je Storžič,
ko sega gor v nebo,
njeno kamnito okolje
je lepo za oko.

Tam med ruševjem vidiš,
kar ti oko poželi.
Pisano cvetje, gamse, kamenje,
krokarjev črnih peruti šumenje.

Kadar zavije v megle se goste,
takrat ne hodi k njemu v goste!
Ko pa v soncu žarečega kamenja,
takrat planinci so drugega mnenja.

Pred kočo veseli planinci sede,
gledajo Storžič, se vesele.
Uživajo zrak in lepoto gora,
kakršno naša narava jim da.

– Janko Januš

Storžič je najzahodnejša gora, ki se nahaja v Kamniško–Savinjskih Alpah. Ime naj bi dobila po svoji obliki stožca, v višino pa meri kar 2132 metra. Motiv Storžiča se pojavlja v kar nekaj pesmih. Poleg Janka Januša Storžič opisujejo še Vili Perko, Janez Perko in Marjan Perko, vsi pa so tržiški avtorji.

Na Storžič vodijo številne poti. Kakšno zahtevnost boste izbrali, je odvisno od vaše kondicije in želj. Na pot se lahko podate iz Bašlja, Gozda, Loma pod Storžičem, Preddvora, Spodnjega Jezerskega, Trstenika …

Vrh velja za enega izmed najbolj razglednih v Kamniško–Savinjskih Alpah. Pogled vam seže do Ljubljanske kotline, Krima, Javornikov Snežnika, Nanosa, Škofjeloškega hribovja, Julijskih Alp s Triglavom, Karavank s Stolom, Begunjščico, Košuto, Kočno, Grintavca in Kalškega grebena.

Ena izmed bolj priljubljenih poti, ki velja za lahko in označeno ima izhodišče v Laškem na Gorenjskem. Do izhodišča pridete tako, da se usmerite na avtocesto proti Jesenicam, nato pa izberete izvoz Kranj – vzhod. Nadaljujete z vožnjo priti Jezerskem. Ko prispete v Preddvor, zavijete pri oznaki za Bašelj. V Bašlju se najprej popeljete do parkirišča pri brunarici TD Bašelj, od tam naprej pa proti Gamsovem raju in zaselku Laško. Cesta se razcepi, nadaljevati pa morate po levi cesti, ki se iz asfaltirane začne spreminjati v makadamsko. Počasi se vzpenjate, nato pa kmalu pridete do parkirišča ob manjšem križišču. Ob tem križišču se že nahajajo planinske smerne table. Od tukaj naprej se začne pešpot. Iz parkirišča se usmerite na strm kolovoz v smeri Lovrenca. Strmina se nekje odcepi na desno proti cerkvi sv. Lovrenca, nadaljevati pa morate naravnost in kmalu pridete do doma na Lovrencu. Od doma na Lovrencu se začnete počasi vzpenjati proti Storžiču. Ko pridete iz gozda, zagledate travnik in cerkev. Mimo cerkve vodi kolovozna pot, ki se počasi vzpenja v gozd. Sčasoma se ta spremeni v pešpot in začne strmo vzpenjati. Iz gozda se vam na določenih delih poti odpre lep pogled na južna pobočja Storžiča. Strmina ne popusti vse do klopce, kjer naletite na razpotje. Tam se usmerite proti Javorniku in Poljani. Nato se pot vzpenja in spušča. Na naslednjem razpotju se usmerimo desno proti Storžiču in se vzpenjamo vse do vrha.

Pot iz Laškega vam bo vzela približno štiri ure hoda. V zimskem času se po tej poti ni pametno povzpeti na vrh Storžiča, saj je pot podvržena snežnim plazovom. Če pa ste vseeno dovolj pogumni, pa boste zagotovo potrebovali kakšen cepin in dereze.

Poleg omenjene poti pa se splača iti tudi po poti mimo planinskega doma Kališče. Na poti do tja si namreč lahko ogledate partizansko bolnišnico Košuta. Bolnišnica Gorenjskega in Kokrskega odreda leži na nadmorski višini 1034 metrov. Zgrajena je bila leta 1944, ker pa je bila v slabem stanju, so se vaščani leta 1973 odločili, da jo obnovijo. Prvi ranjenci so sem prišli že leta 1944, ker pa niso imeli pravega zdravnika, je namesto njega delo opravljal bolničar. V bolnišnici Košuta je umrlo šest borcev, ki so zraven bolnišnice tudi pokopani.

Planinski dom Kališče pa je bilo zgrajen leta 1959. Obratuje predvsem v poletni sezoni, v njem pa lahko tudi prespite. V kolikor se podajate na enodnevni pohod na Storžič, predstavlja odlično postojanko za počitek in kakšen prigrizek.

Južno pobočje Storžiča je travnato, nižje pa je bolj poraščen z gozdovi. Zaradi njegove lege so se zanj zanimali predvsem naravoslovci. Prvič ga je strokovno in znanstveno obravnaval Giovanni Antonio Scopoli, tirolski zdravnik in naravoslovec, leta 1758, ko je Storžič preučeval zaradi botanične študije. Prej Storžič poznajo le pastirji in divji lovci, Scopoli pa je podal prvi uraden zapis. Storžič pa je zanimal tudi Franza Xaverja von Wulfena, avstrijskega jezuita, botanika in mineraloga, saj je gora grajena iz trdnega apnenca.

Po severni strani Storžiča so speljane različne plezalne poti. Najbolj znana je Kramarjeva smer, ki se imenuje po alpinistu Roku Kramarju, ki je leta 1940 prvič preplezal to smer.

Storžič je poznal že Janez Vajkard Valvasor in ga omenil v svojem delu Slava vojvodine Kranjske. Takrat mu je nadel še staro poimenovanje, Storžec. Takrat še ni veljal za tako prepoznavno goro, saj so se ljudje rajše držali mest in vasi.

Najbolj prepoznavna značilnost Storžiča pa je njegov križ čisto na vrhu. Prvi križ je bil postavljen leta 1935. Visok je bil skoraj šest metrov, na vrh gore pa sta ga spravila Franc Jalen in Mirko Brezar. Narejen je bil iz macesna, ki je bil posekan na Kališču. Križ so postavili po dogovoru z domačini ter cerkvenimi oblastmi. Poskrbeli so tudi, da je bi, križ blagoslovljen. Blagoslovil ga je prof. Jaklič, ki je poučeval verouk na kranjski gimnaziji. Križ je vse do leta 1941 kljuboval vsem razmeram na vrhu Storžiča, nato pa je misteriozno izginil. Kdo in kako ga je odstranil, ni znano. Danes na vrhu stoji štiri metre visok in 300 kilogramov težek križ. Postavilo ga je PD Kranj, leta 1999, ki se je strinjalo, da je križ prepoznaven simbol Storžiča. Istega leta so na vrhu postavili še 1100 kilogramov težek smerokaz, izdelan v kamnoseštvu Marmorja Hotavlje.

Na Storžič pa se vsako leto organizira tudi gorski tek, nekje v septembru. Imenuje se Storžič vertikal kilometer in meri 2.3 kilometra. Proga je zahtevna in strma ter premaga kar 1000 metrov višinske razlike.

Storžič je na prvi pogled lepa, sončna in prijetna gora, vendar tudi zahtevna. Če želite prilesti do vrha, morate le imeti nekaj kondicije. Storžič je primeren za vsakogar, ki je sposoben hoditi v klanec okoli štiri ure. Pohoda na Storžič pa ne bi priporočala za otroke, saj se mi zdi prezahteven. Vsekakor pa je potrebno za vzpon imeti primerno obutev in oblačila.

Avtorji fotografij: Špela Mejač, Sabina Benedik, Mitja Robič, Manuela Hribernik, Maj Sirše, Brane Kne, Aleš Ocepek, Anica Križaj, Ivan Klasinc.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja