fbpx

Tromeja ali Peč je stičišče germanske, slovanske in romanske kulture

Vsak, ki je le malo bolj razgledan, ve, da Brižinski spomeniki še zdaleč niso edini spis, ki priča o slovenščini, ki je nastala že pred tisoč leti. Poznamo še nekaj ostalih rokopisov, ki so se ohranili vse do danes in pričajo o tem, da Brižinski spomeniki niso osamljeni dokument slovenske zgodovine okrog leta tisoč. Eden izmed teh rokopisov je tudi Celovški ali Rateški rokopis, pisan v gorenjskem narečju, ki izvira iz Rateč na Gorenjskem.

Rateče so preprosta vas, ki se nahaja v občini Kranjska Gora, natanko ob meji z Italijo. Skozi vas tečeta dva potoka, ki izvirata v bližnjih gorah. Poleg že omenjenega Rateškega rokopisa, se v vasi nahaja več črnih kuhinj. Nad Ratečami pa se nahaja gora Peč, ki je, mimogrede, visoka kar 1510 metrov. Gora je zanimiva, ker se na njen nahaja tromeja, kjer se stikajo meje med našo Slovenijo, in pa Italijo ter Avstrijo. Prav tako pa se tukaj stikajo tudi tri različne kulture, in sicer slovanska, romanska in germanska.

Tromeja je, kot nas o tem Slovar slovenskega knjižnega jezika poduči, točka, kjer se stikajo tri meje oziroma, v našem primeru, točka, kjer se stika meja treh držav. Tromeja vsako leto gosti srečanje predstavnikov vseh treh narodnosti, torej slovenske, italijanske in avstrijske. Prav tako pa je to tudi mesto, kjer se je porodila ideja o tem, da bi se organizirale (svojevrstne) olimpijske igre treh dežel.

Vzpon na Peč oziroma na Tromejo je mogoč v vseh letnih časih, si je pa treba izbrati primerno obutev, če se odpravimo tja pozimi, ko naleti sneg in je toliko bolj spolzko ter nekoliko bolj nevarno. Najlepše je seveda, če se odpravimo tja spomladi, poleti in pa jeseni, sploh poleti, ko nas bo svež gorski zrak prijetno hladil, sonce pa nam risalo nasmeh na obraz.

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Alenka Berk, Ida Kristan Lebar, Maco Andrejevski, Mateja Kastrat, Mateja Saja, Tina Stegne.

Obstaja tako imenovani, že tradicionalni, pohod pohodnikov iz treh držav. Tromeji se italijansko reče Monte Forno, po nemško pa Dreiländereck oziroma Ofen. Torej, vsako leto se gre drugo nedeljo v mesecu septembru na Tromejo. Pot je zelo dobro označena in utrjena, zato je vzpon tudi v snegu preprost. Navadno se pohodniki zberejo na dogovorjeni točki in se nato skupaj odpravijo proti vrhu, kjer se zna zgoditi prava veselica. Tromeja je kraj, kjer ni sporov glede mej in narodnosti, tu smo vsi povezani in enaki.

Tisti, ki se želite, da bi bila Tromeja še en izmed nabora vzponov, se preprosto zapeljite na skrajni zahod Gorenjske, torej od Jesenic vse do meje s sosednjo Italijo. Kje boste svojo turo na goro začeli, je povem vaša odločitev. Večina pohodnikov se odloči, da jo bodo pričeli pri planinskemu domu Tromeja, od koder je pot do same tromeje dolga le kako uro, mogoče uro in pol. Tisti, ki si želite daljše ture, si start začrtajte že prej, saj bo pot tako ne le daljša, pač pa tudi lepša in mogoče celo bolj zanimiva. Rateče so prav tako zelo dobro izhodišče, je pa dobro že v naprej pregledati, kje lahko pustite svoj avtomobil, saj je v samih Ratečah bolj malo prostora. Relativno gledano, tudi vas ni ravno velika.

Torej, za tiste, ki si bodo izbrali Rateče za izhodišče, je dobro, da si že prej ogledajo zemljevid, kje je vstop na gozdno pot. Ta je čisto na koncu Rateč. Po tej poti se lahko gre tudi z avtomobilom, vožnja je precej kratka, pripelje pa nas do travnikov, kjer je prostora za avtomobile precej več kot pa v vasi sami. Sama sem kar precej časa porabila za iskanje prostora za parkiranje, je bil pa ta čas precej zabaven, skoraj pustolovski, in zanimiv. Ko je avto enkrat parkiran, je pol poti na tromejo že narejene, se je pošalil moj »sopotnik«.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Tura, katere cilj je Tromeja oziroma Peč, se prične na gozdni poti oziroma cesti. Pot je relativno položna, precej preprosta, objema pa jo zares čudovita okolica. Po tej poti se pride do vznožja, kjer se pot tudi razcepi. Desno se gre proti planinskemu domu, kjer se lahko okrepčamo (to sicer bolj priporočam ob sestopu). Če pa zavijemo levo, zavijemo proti vrhu, ki nas tudi pripelje do tromeje. Pot tu je precej strma, a še vedno dokaj enostavna in ne pretirano zahtevna. Dodaten učinek enostavnosti naredi slalom speljana pot, ki nam da občutek, da ne gremo tako zelo v hrib, kot tudi dejansko gremo.

Ob poti se je dobro ustaviti na posekanih in gozda očiščenih predelih, od koder je enkraten pogled na dolino; Rateče, Planico in poleg tega še na Julijske Alpe. Zločin je, če pozabimo fotoaparat doma, bi se lahko pošalili, saj je pogled res prvovrsten in je veliko boljši od zrenja v televizijski ekran ali kaj podobnega.

Tako bomo hodili približno eno uro. Nato prispemo na vrh – na točko, kjer se stikajo Slovenija, Italija in pa Avstrija. Od tod lahko vidimo celotno Ziljsko dolino, vse do Dobrača. Vsak prehojeni meter je poplačan s tem razgledom. In dejstvo, da se nahajamo v treh državah naenkrat, je resnično nekaj posebnega, kar ti vlije res poseben občutek.

Tisti, ki jim ta vzpon preprosto ni bil dovolj, se lahko sprehodijo še v sosednjo Avstrijo, na Sovško planino. Za povratek je najboljša ista pot, za kako pijačo pa je nujen postanek v koči, kot sem že prej omenila. Pot ni prezahtevna, je lepo urejena, označena in zato ni razloga, da s seboj ne bi vzeli še svojih otrok, če jih imamo seveda. Izlet je dobra ideja za kak pobeg v dvoje, prav tako pa seveda tudi za družinski ali individualni pobeg v svežo naravo, kjer se nam bodo oči spočile na zelenih iglavcih.

Na Peč oziroma Tromejo vodi 11 različnih poti, ki jih lahko brez težav uberemo. Najbolje je, da pred pohodom primemo v roke zemljevid in se sami prepričamo, katera pot se nam zdi najboljša in nam najbolj ustreza. Poleg tega pa je na vrhu tudi skrinjica z žigom, kjer je preprosto obvezno narediti žig, če ne drugega pa za spomin na to, da smo bili na stičišču treh mej, treh kultur in štirih jezikov (slovenščina, italijanščina, nemščina, furlanščina).

Tromeja je odlična izbira za izlet za vsakogar, četudi ni pohodnik in ga pohodništvo ne zanima tako zelo. Vzpon ni težave, zna biti pa precej zabaven, če si izberemo pravo družbo seveda. Tromeja in njen razgled z vrha je enkraten, tako da se je vredno potruditi vsaj za to.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja