fbpx

Turska gora – Vrh, ki je le redko končna destinacija

V takšni konkurenci čudovitih razgledov in bohotnih vrhov si je težko izboriti mesto priljubljenega vrha. S takšno težavo se spopada tudi Turska gora, ki se nahaja v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp, s svojimi 2251 metri nadmorske višine pa je tako pogosto le vmesni cilj pohodnikov, ki se podajo na še malenkost višje vrhove v okolici.

Turska gora se tako največkrat obišče ob vzponu na Skuto ali prečenju grebena med Kamniškim in Kokrskim sedlom, za nekatere pa se vseeno najde tudi kot vrh, ki ga želijo doseči in se nato spustiti nazaj v dolino. Z vzponom na Tursko goro nikakor ne moremo trditi, da se boste odmaknili od množic pohodnikov in vrveža ljudi, saj večina poti poteka po poti, ki vodi na sosednje bolj obiskane vrhove. Je pa Turska gora na vrhu zagotovo bolj mirna, kot denimo Skuta, in malce je pomaknjena v zavetrje, tako da je na njej v navadi malce lepše vreme, predvsem so sunki vetra na vrhu ponavadi precej manjši kot na okoliških vrhovih. Zato je Turska gora lahko tako posebna, saj si na vrhu lahko vzamemo čas zase in se ozremo na čudovit razgled na Kalški greben in Kalško goro, lahko pa tudi opazujemo množico, ki se povzpenja na sosednje višje Vrhove, mi pa uživamo v čudovitem in hkrati čistem gorskem zraku.

Turska gora se nahaja ravno na delu grebena, ki ločuje Kamniško bistrico in Logarsko dolino, tako da nanjo vodijo poti iz obeh delov Slovenije. Iz kamniške strani je priljubljena od Jermanca preko Kamniškega sedla do Turske gore, iz savinjske pa se Turska gora najlažje doseže od doma pod slapom Rinka preko Okrešlja in na vrh skozi Turski žleb. Poti sta precej zahtevni in za vzpon na goro je obvezno nositi čelado, saj je veliko predelov, kjer se pot kruši in je padanje kamenja pogosto, priporočeno pa je imeti tudi komplet za samovarovanje. Pot vas bo vodila čez vse možne podlage, zato je treba biti pozoren ves čas in paziti, da ne pride do nepotrebnega zdrsa.

Štajercem in predvsem Savinjčanom se Turska gora nasmiha iz Logarske doline. Pri koči pod slapom Rinka parkiramo svoj avtomobil in se podamo na pot. Pri poti z avtomobilom ne smemo pozabiti s seboj vzeti nekaj evrov, saj moramo pri vstopu v Logarsko dolino plačati »cestnino«, ki za avtomobil znaša 7 €. V zimskih razmerah je cesta ponavadi urejena le do Doma planincev, kar našo turo podaljša za kakšno uro hoje in zelo uteži enodnevni izlet, saj je pozimi dan zelo kratek in nas pri sestopu kaj hitro lahko ujame tema. Od koče pod slapom Rinka se v smeri Turska gora najprej podamo proti Okrešlju. Pot je lepo urejena in markirana. Sprva poteka po gozdu in ves čas se vzpenjamo ob reki Savinji. Nekaj časa hodimo po njenem desnem in nekaj časa po levem bregu. Kmalu pridemo do izvira Savinje, kjer še zadnjič prečimo vodo in se po gozdni poti podamo do doma na Okrešlju. Pot do tu je bila lepa, vendar na nekaterih delih precej strma, zato morajo koraki biti previdni. Pri domu na Okrešlju imamo za vzpon na vrh imenovan Turska gora več možnosti. Lahko se podamo na Kamniško sedlo in od tam naprej nadaljujemo po spodaj opisani poti, lahko pa po razglednem travniku nadaljujemo naravnost, po označeni poti za Češko in Kranjsko kočo. Po prečkanju hudournika in lažjem vzponu ponovno pridemo do razpotja, kjer nas opozorilna tabla z napisom Turska gora preko Turskega žleba napoti levo. Turski žleb je najtežji del poti, zato se moramo pripraviti, da si bomo pomagali tudi z rokami. Čelada je tu obvezna, saj je nevarnost krušenja zelo velika. Nadenemo si čelado in se navpično povzpnemo po dobro pritrjenih skobah. Kmalu se pot odcepi levo, kjer s pomočjo dodatnih skob in jeklenic prečimo zahtevno steno nad žlebom. Ves čas moramo biti pozorni, da nam ne spodrsne in da se dobro držimo skobov in jeklenic. Kakor se le da, se trudimo, da sami ne sprožimo kamenja. Pot je prehodna tudi v zimskem času, vendar primerna le za izkušene plezalce, ki imajo ustrezno opremo in se dodobra spoznajo na razmere, saj je možnost plazu velika. Ko se zaključijo še zadnje jeklenice, se na vrh žleba povzpnemo po dokaj strmem gruščnatem terenu. Na vrhu zavijemo  levo, kjer nas do Turske gore loči le še nekaj minut lažjega vzpona po izpostavljenem grebenu. Na tem delu poti pogosto piha močan veter, kar povzroča težave pri lovljenju ravnotežja, tistim lažjim pa se priporoča, da v nahrbtnik dodajo kakšen dodaten kilogram kamenja. Na vrhu si odpočijemo, za sestop pa se priporoča označena pot mimo Kamniškega sedla na Okrešelj in potem po poti iz Okrešlja do avtomobila.

Gorenjci, Primorci in seveda ljubitelji gora, ki prebivate v prestolnici, pa se na Tursko goro raje podajte iz smeri Kamnika oziroma iz doline Kamniške bistrice. Pot do tja smo opisali že večkrat in tudi vzpon iz koče pri izviru Kamniške bistrice do Kamniškega sedla je večkrat opisan. Od Kamniškega sedla, ki je vmesna postojanka, praktično za vse znane vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah do vrha Turske gore, se podamo najprej levo v smeri Brane. Čez lepe pašnike se sprehodimo v sebi primernem ritmu in uživamo v čudovitem razgledu na vrhove in na Ljubljansko kotlino. Na prvem razpotju še vedno nadaljujemo levo, desno je odcep za Okrešelj, kamor se pri sestopu podajo tisti, ki se želijo vrniti v Logarsko dolino. Travnik se kmalo spremeni v kamenje in kmalu pridemo do melišča, ki je v zimskih razmerah zelo zahteven za prehod. Za meliščem imamo novo razpotje, kjer pa ne sledimo več levi poti, ki vodi na Brano, vendar se podamo desno proti Turski gori. Prične se najbolj zahteven del poti, ki pa je hkrati tudi najbolj slikovit. S pomočjo varoval se sprva malo spustimo v škrbino, imenovano Kotliči. Tukaj pa se potem pot postavi navpično, vendar se tega ne smemo ustrašiti, saj je pot dobro varovana. Kmalu pridemo do naravnega okna v steni Turske gore, ki se mu reče »sod brez dna«. Pot skozi okno je dobro varovana z jeklenicami, vseeno pa se moramo na nekaterih mestih malo bolj potuditi, da ga prečimo brez težav. Ko prečimo sod brez dna, pa smo premagali že skoraj vse ovire, čaka nas le še zložen vzpon, kjer moramo paziti na morebiten zdrs in v nekaj minutah pridemo na vrh.

Varen korak vam želimo!

Foto: Vilma Peternel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja