fbpx

Vršič je najvišji cestni prelaz

Vršič je poznan kot najvišji cestni prelaz. Nahaja se na višini 1611 metrov nadmorske višine. Prelaz povezuje Gorenjsko regijo z Trento. Vršiška cesta je čez zimo zaprta zaradi velike količine snega in zaradi velike tveganosti snežnega plazu. Vršič ima 50 serpetin, kjer jih je 24 na strani Kranjske Gore in 26 na strani Trente. Zadnja, 50. Srpetina je na ovinku, kjer se gre za dolino Zadnjice. Med poletjem veliko ljudi obišče prelaz, ker nam nudi veliko možnosti za pohodniške izletniške točke, prav tako iz koč, ki so ob cesti na Vršič. Na poti na Vršič je veliko koč: Erjavčeva koča, Tičarjev dom, Tonkina koča, Poštarski dom na Vršiču in Mihov dom na Vršiču.

Poti

Iz vrha prelaza nas planinske poti vodijo na Malo Mojstrovko (2 uri in 15 minut), Jalovec (6 ur ali 6 ur in 30 minut), Kol (4 ure in 45 minut), Planjo (5 ur in 45 minut), Poštarski dom na Vršiču (20 minut), Prednje Robičje (1 ura), Prisank (3 ure in 30 minut, 6 ur ali 4 ure in 45 minut), Razor (6 ur), Šitno glavo (1 ura in 20 minut), Slemenovo špico (1 ura in 15 minut), Sovno glavo (30 minut), Suhi vrh (2 uri in 15 minut), Travnik (4 ure in 30 minut), Veliko Mojstrovko (2 uri in 30 minut), Veliki Ozebnik (5 ur in 30 minut ali 6 ur), Vršič vrh (30 minut), Zadnjo Mojstrovko (3 ur in 15 minut) in na Zavetišče pod Špičkom (4 ure).

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Iris Jeler, Davor Knežiček, Klavdija Kostanjevec, Nina Poznič, Romana Majhen, Andreja Jovanovič, Sandi Kelc

Zgodovina prelaza

Prve poti čez Vršič iz Kranjske gore in do Trente naj bi nastale že, ko so starodavna ljudstva prelaz obiskovala. Takrat so prelazu Vršiču pravili Kranjsko sedlo. V 19. Stoletju so prelaz večinoma uporabljali pastirji. Skozi celotno zgodovino je Vršič imel več imen, ki so se spreminjala: Jezerca, Kranjski vrh, Mojstrovka Pass in Apenverein. Prva koča na prelazu je bila postavljena leta 1901 in to je Erjavčeva koča. Leta 1912 pa so zgradili Tičarjev dom. Leta 1907 so Avstrijci v okolici Vršiča naredili vojaške vaje.

Gradnja Vršiške ceste

Leta 1915 se je Avstrijska vojska odločila, da bo za oskrbo svojih vojakov čez Vršič zgradila cesto. Cesto je moralo graditi več kot 10000 Ruskih ujetnikov, ki so živeli v barakah v dolini reke Pišnice. Ujetniki so morali utrjevati že obstoječo cesto, graditi zidove in tudi mostove ter tudi klesati kamenje. Cesto so gradili tako, da so cesto razdelili na 12 oziroma 13 odsekov. Vsak odsek je nadzoroval en inženir. V vsakem odelku je bilo približno 25 ujetnikov. Ujetniki so bili za vsako malo napako grdo kaznovani, saj vojska ni poznala milosti. Med gradnjo so začele razhajati bolezni, kot so kolera, črne koze, mrzlice in tifus. Ujetniki so umrli zaradi delovnih nesreč ali teh bolezni, ki so se kar hitro širila. Ujetniki so bili pokopani na kranjskogorskem ali trentarskem pokopališču ali pa celo v bližini koč in kar ob cesti. Dela so začeli nekje maja, že novembra pa je po njej stekel prvi promet. Ker pa je prevoz za fronto preprečil plaz so še zgradili predor, čez katerega pa danes promet ne teče, ampak ga lahko vidimo ob cesti, ker poteka mimo Poštarskega doma na Vršiču.

Ujetniki so morali sneg kidati, saj je bila oskrba na fronti že prav motena zaradi snega. In 8. Marca leta 1916 se je sprožil snežni plaz. Pod samo je pokopal vso vas Ruskih ujetnikov. Plaz je segal vse od Tičarjevega doma in do Erjavčeve koče. spomladi so našli trupla ujetnikov in ta trupla so bila zmaličena, saj so jim tramovi potrgali glave in celo ude. Mrtvih zaradi tega plazu naj bi bilo med 200 in 300, med njimi so bili ujetniki in tudi stražarji.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Poleg ceste so zgradili tudi žičnico, da bi tako povečali promet čez Vršič.

Vseh žrtev, ne samo zaradi plazu, ampak zaradi bolezni in delovnih nesreč naj bi bilo med 8000 in 10000. V spomin vsem tem ljudem, pa so ujetniki postavili Rusko kapelico na 8. Srpetini Vršiške ceste.

Po vojni je bila na prelazu meja med Jugoslavijo in Italijo. Trentarski del je pripadal Italiji, drugi del pa Jugoslaviji.

Kaj lahko vidimo, ko se pripeljemo na prelaz Vršič?

Če se peljemo na prelaz iz Kranjske Gore, lahko vidimo Ajdovsko deklico, najlepše jo vidimo pri Poštarskem domu, vidimo pa jo tudi ko se ustavimo pri Erjavčevi koči na poti na Vršič, se ustavimo pri Ruski kapelici, in opazimo tudi Prisojnikovo okno. Večkrat se nam odpre tudi lep pogled oziroma razgled na gore.

Ajdovska deklica

Obstaja legenda o Ajdovski deklici. Ajdovska deklica naj bi živela pod stenami Prisojnika oz. Prisanka in vodila popotnikom pomagala priti prek Vršiča v Trento, ko so jih ovirali snežni zameti. Na poti nazaj so se ji ti popotniki zahvalili tako, da so ji puščali vodo in hrano. Obiskovala pa naj bi tudi novopečene mame in jim prerokovala usodo njihovih novorojenčkov. Neke noči naj bi obiskala tudi trentarsko planšarico in med tem ko je planšarica spala, se je deklica priplazila k njenemu sinu in mu napovedala, da bo odrasel v lovca in ustrelil Zlatoroga, s pomočjo njegovih rogov pa naj bi prišel do neizmernega bogastva. Ko je ta prerokba prišla na ušesa sestram Ajdovske deklice, so jo preklele, saj je njihovemu ljubemu zlatorogu napovedala smrt. In zaradi prekletstva je okamenela takoj, ko je prišla pod Prisank.

Kako priti na prelaz?

Na Vršič se lahko pripeljemo avto, saj kot sem omenila je gor speljana cesta, ki so jo gradili Ruski vojni ujetniki. Druga možnost je kolesarjenje na Vršič. Veliko ljudi se odloči kar za to pot, jaz osebno še te poti nisem prekolesarila, ampak sta se v to dogovdivščino podala moja mama in brat.  Vsako leto poteka na Vršič Red Bull pony, to pomeni, da se podajo s starimi poniji na prelaz. Možno pa je tudi da gremo na prelaz kar peš. Iz Kranjske gore štartamo pri jezeru Jasna in hodimo približno 3 ure. Pot je označena. Druga pot pa se začne pri Koči pri izviru Soče, ki pa nam vzame 2 uri.  Obe poti sta lepo speljani in označeni, ves čas spremljajte planinske znake.

Obiščite Vršič saj vam ne bo žal. Za tiste bolj športne priporočam, da se na Vršič povzpnete s kolesom ali pa celo obiščete dogodek s poniji in se povzpnete s ponijem. Vršič vam nudi lepe razglede na vse smeri in pa veliko možnosti za planinske podvige. Na prelazu Vršiču morate plačati parkirnino za parkirna mesta. Če se odločite, da se boste na Vršič povzpeli peš, ne pozabite na pohodniško obutev in na hrano ter pijačo v nahrbtniku. Če greste iz Kranjsko gorske smeri peš si lahko obrok privoščite od eni izmed koč, ker pa iz Trentarske smeri  koč ni,  si hrano zagotovo vzamite s sabo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja