Brkini imajo naravne danosti, ni ga umetno narejenega parka
Pridejo dnevi, ko preprosto posedamo doma in razmišljamo, kam bi šli na izlet ali pa kam bi se izgubili za preostanek dneva. Potem se zgodi, da mogoče vklopimo računalnik in iščemo lepe kraje, kjer še nismo bili in se nam zdi, da bi nam pa mogoče bilo všeč. Seveda, stric Google nam lahko priporoči marsikaj in pokaže ogromno lepih slik. A ne glede na to, kako zelo majhna je Slovenija, povsod obstajajo kraji, kjer še nismo bili, bi nam bilo pa prav gotovo všeč, a na spletu o teh krajih ne bomo našli ravno veliko. Potem je tu cel kup pokrajin, kjer se nahaja ogromno lepih vasi in mest, ki so kot nalašč za kak nedeljski izlet. Nedaleč od Obale se nahaja prav posebna pokrajina, ki nas prav gotovo ne bo dolgočasila. Imenuje se Brkini.
Brkini se nahajajo na jugozahodu Slovenije, delijo pa se na zahodne, osrednje in vzhodne. Na jugu menijo na Čičarijo, na vzhodu pa jim je meja dolina reke Pivke ter Snežnik. Na severu je dolina, kjer teče petdeset kilometrov dolga reka Reka. Velja neko prepričanje, da so Brkini (skupaj z dolino Reke) glede na svojo površino in zgradbo še najmanj primorski od vseh pokrajin iz sredozemskega sveta. Tod namreč prevladuje predvsem površje iz fliša, ki pa je »ujeto« med Snežnik in Čičarijo, ki sta kar precej visoki planoti.
Snežnik je 1796 metrov visoka in precej široka ter nasploh velika kraška planota. Vsako leto se nanjo povzpne okrog petdeset tisoč turistov iz Slovenije in tudi ostalih držav. Snežnik spada med ene najbolj namočenih delov Slovenije, kar pa ni presenetljivo, saj so tla celotnih Brkinov kar precej mokra, sploh v bližini Reke. Snežnik ima tudi svoj regijski park, tod pa lahko najdemo tudi Grad Snežnik.
Čičarija pa je že bolj obalna od Snežnika, saj se nahaja na severovzhodnem delu primorske Istre. Gre za pokrajino, kjer je zelo izrazito pomanjkanje vode. Vsi njeni vrhovi so na meji s Hrvaško, z izjemo Slavnika. Brkini za vse pohodnike ponujajo torej mnogo izbire, na katero goro se lahko povzpnejo, za tiste, ki jih gore ne privlačijo tako zelo, pa so na voljo ogledi ljubkih gručastih naselij, in ker do Obale ni daleč, se lahko v poletnih dneh zapeljemo še na morsko osvežitev. Pozimi pa si vsekakor moramo priti ogledati lučke ter pojesti tortico s pogledom na morje.
Že prej omenjena dolina na severu Brkinov je sestavljena iz štirih predelov. Prvi je Podgora, sledi ji Vremska dolina, tej pa debrski del doline in pa Ilirskobistriška kotlina. Tik ob reki je dolina neposeljena, saj je kar precej mokrotna. Tako je Ilirska Bistrica postala središče pokrajine, saj sta tu poselitev in promet še največja. Ilirska Bistrica se nahaja na severnem obrobju Brkinov, tik ob (pomembni) prometni poti.
Če se pomaknemo bolj v osrednji del same pokrajine, pa tudi proti zahodu, bomo tod našli hribovito površje, ta dva dela veljata za najvišjega, vzhodni del pa je bolj gričevnat kot hribovit, saj je tu ogromno manjših višinskih razlik. Najvišji vrh pokrajine se imenuje Kozlek, visok pa je kar 997 metrov. Vodnem svetu pa v Brkinih vlada že večkrat omenjena reka, Reka, ki izvira v gozdu, kateri se nahaja nad Podgoro. Reka svoja najvišjo mejo doseže med novembrom in januarjem, najnižji nivo vode pa je v poletnih mesecih, sploh avgusta, ko je nasploh suša največja.
Kotlina, kjer se Ilirska Bistrica nahaja, torej Ilirskobistriška kotlina, je nastala z ugrezanjem površja. Še vedno je tu velika prisotnost potresov zaradi tega. Prehod med kotlino in vrhovi oziroma griči v Brkinih zaznamuje tudi vreme.
Brkini slovijo predvsem po kmetijski gospodarski panogi. Do konca 20. stoletja je bila v bistvu to glavna gospodarska panoga; največ zaslužka pa so dobili s prodajo sadja, drv, živine, pridelkov in še česa. Poleg kmetijstva je pomembna panoga tudi sadjarstvo. Predvsem na robovih teras lahko vidimo nasade sliv, poleg ovčjereje pa je govedoreja postala pomembna v živinoreji v teh krajih.
Najbolj slavno sadje v Sloveniji izvira pravzaprav prav v Brkinih. Tu se namreč nahajajo tako imenovane brkinska jabolka ter brkinske hruške, Brkini pa so slavni tudi zaradi kostanja, ki se ga lahko nabere prav za vsakim ovinkom. Prav gotovo zna biti tudi nabiranje kostanja po jesenskih gozdovih nekaj posebnega, sploh če s seboj vzamemo pravo družbo. Če se peljemo po stari cesti proti Kopru ali pač kateremu koli drugemu mestu na teh koncih, lahko ob cesti vidimo tablo, na kateri piše brkinska sadna cesta.
Brkini slovijo ne le po slivah, slivovcu in ostalem sadju, pač pa tudi po žganju (Kraški brinjevec), ki ima zaščiteno geografsko poreklo. Torej, četudi nas gore in kraji ter ne zanimajo, lahko tod najdemo neko stvar, ki nam bo všeč. Mogoče je vzpon na Slavnik ali pa mogoče na Snežnik ter nato obisk kake gostilne ali kmetije in požirek žganja prava izbira za kak izlet. Če pa se prej pozanimamo, se lahko udeležimo tudi katerega izmed izletov, ki nas bodo popeljali po brkinski sadni cesti, kar zna biti zanimivo predvsem za otroke.
A Brkini imajo tudi ogromno znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati. Šilentabor nam postreže s čudovitim razgledom in pa cerkvijo svetega Marina, na obronkih Javornika najdemo razgledni vrh Svete Trojice, od koder naj bi prihajal Martin Krpan, blizu Pivke je tudi Krpanova pot. V Pivki se nahaja tudi Park vojaške zgodovine. Na Svetem Primožu nad Pivko lahko vidimo podzemno utrdbo, povsod lahko vidimo bogato tradicijo kamnoseštva, sam center Ilirske Bistrice je čudovit za vse tiste, ki jih navdušujejo zanimive stavbe ter arhitektura. Slap Sušec je nekaj, kar se splača ogledati tik po močnem deževju, potem je tu še Dvorec Turn, vas Prem (rojstni kraj Dragotina Ketteja), grad Kalc, nekaj posebnega je tudi pustovanje v teh krajih, zanimivi so tudi domačije, žage in mlini, jama Dimnice ter Škocjanske jame in še ogromno ostalih znamenitosti ter ogleda vrednih krajev lahko najdemo.
Treba je le najti prost termin, dovolj dobre volje in nekaj goriva v avtomobilu in že se lahko poženemo Brkinom naproti, kjer prav gotovo ne bomo ne lačni ne žejni, pa tudi naši radovednosti bo popolnoma zadoščeno, saj tu lahko najde vsak nekaj zase in uživa po svoje.
Foto: Vida Marlolt.
