Grad Borl je eden od starejših gradov na slovenskem Štajerskem
Slovenija na svojem ozemlju danes beleži kar 200 gradov, ki so nastali skozi stoletja. Večina jih je nastala v srednjem veku, v namen obrambe. V njih so navadno živele bogate plemiške družine, ki so ohranjale svoje nasledstvo s porokami. Danes nekateri gradovi še vedno cvetijo, drugi pa žalostno propadajo.
Grad Borl se nahaja v okolici Ptuja, natančneje v Dolanah v občini Cirkulane v vinorodnih Halozah. Leži na 60 m visoki odsekani skali nad sotočjem reke Drave in potoka Bela, zato je imel v času turških vpadov dobro strateško lego. Njegova primarna vloga je bil varovanje prehoda čez reko Dravo. Njegov namen izhaja že iz imena. Po madžarsko naj bi se imenoval Borlyn, Bornel ali Bornyl, po nemško pa Ankenstein, vsi izrazi pa poimenujejo rečni prehod.
Nastanek graščine naj bi bil močno povezan z določitvijo meje med vojvodino Štajersko in Ogrskim kraljestvom. Dokončno naj bi bila meja določena okoli leta 1200, ko naj bi si Friderik III. Ptujski izboril ormoški okoliš s pomočjo nemškega viteškega reda. Na levem bregu reke Drave je poskrbel, da so mejo premaknili še bolj vzhodno, in sicer vse do Središča ob Dravi. Takrat so se Draneški gospodje zavzeli za grad Borl in njegovo okolico. O tem priča njihov grb, ki je vseboval narobe obrnjeno redeče sidro v rdečem polju. Grb so leta 1294 prevzeli Ptujski gospodje, ki so v roke dobili posest gradu Borl. Grad so si lastili vse do leta 1438, ko je rodbina s Friderikom IX. izumrla.
Grad Borl naj bi tako nastal nekje med 12. in 13. stoletjem, prvič pa se pisno omenja leta 1255, ko ogrski kralj Bela IV. Izstavi Frideriku Ptujskemu fevdalno pismo, med katerim piše, da mu prepušča tudi grad Anchenstein oziroma današnji grad Borl.
V srednjem veku je bila rodbina Anchenstein znana rodbina, ki si je lastila grad Borl. Lastniki gradu so ostali vse do leta 1323, ko so izumrli. Po rodbini Anchenstein grad dobi v roke rodbina Herberstein, ki si ga lasti do leta 1620, nato pa ga leta 1639 prevzame fevdalna rodbina Thurn. Še bolj znana plemiška družina, ki je vladala na gradu Borl, pa je bila rodbina Sauer. Rodbina je bila tako slavna, da jo je opisoval že Janez Vajkard Valvasor v njegovem delu Slava vojvodine Kranjske. Priimek Sauer najbrž izvira iz reke Save, z nemškim prizvokom Sav, vitezi iz te rodbine pa naj bi izhajali z zgornje Kranjske. Z njihovo naselitvijo so bili uspešni, saj so se že v 17. stoletju naselili na Štajerskem. Posest gradu Borl so kupili leta 1639, lastili pa so s graščino vse do leta 1801. Ko so dobili posest, je Karel Sauer sprva začel z obnovitvenimi deli. V času vladanja rodbine je grad dobil baročno podobo, poskrbeli pa so tudi za izgraditev kapele svete Trojice in manjšega parka s paviljonom. Okoli leta 1674 je Friderik Sauer v pritličju gradu postavil grajsko kapelo. Takrat so grad še obnavljali in postavili so arkadne hodnike. Leta 1705 naj bi grad zajel požar, vendar se rodbina ni vdala v usodo, in ga je ponovno obnovila. Poleg tega, da je rodbina veljala za premožno, je bila tudi dobrodušna. Skrbela je za razvoj krajev v grofiji. Zgradili so cerkev sv. Barbare, sv. Ane, in sv. Elizabete, pripomogli pa so tudi k uvajanju šolskega pouka in ustanovili organizirane šole pri sv. Barbari leta 1780.
Nadaljnja leta, vse do 1901, so se lastniki na gradu Borl številčno menjali. Do začetka druge svetovne vojne je zanj skrbela Zora Weiss. V času druge svetovne vojne so si grad Borl prilastili Nemci in grad spremenili v taborišče, ki je delovalo vse do 12. marca 1943. Vanj so zapirali zavedne Slovence, ki so jih nato izganjali v koncentracijska taborišča v Mathausen, Auschwitz in Dachau. Na Borlu je bilo dnevno zaprtih do 300 ujetnikov. Nemci so imeli za njih pripravljene mučilnice. Gestapovski zapori so se najprej nahajali v grajskih hlevih, nato pa so ji preselili na grad. Vse skupaj je bilo nekaj tisoč ujetnikov. Ko je bilo vojne konec, je bilo taborišče ukinjeno, Nemci so z gradu Borl pograbili vse, kar so lahko, od slik, grajske opreme, knjižnice, skratka, vse stvari, ki so imele vsaj malo vrednosti.
Po koncu druge svetovne vojne je bil grad podržavljen in vse do leta 1948 nenaseljen. Vmes je bil za nekaj časa preurejen v begunsko zatočišče. Časopis Naše delo je leta 1948 poročal, da se je avgusta tega leta na gradu Borl zbralo 122 otrok iz Egejske Makedonije, ki so bili žrtev monarhofašističnega terorja v Grčiji. Z otroki so takrat prišle še štiri ženske, ki so skrbele za njih. Grad Borl je otrokom, ki so bili stari od 2 do 6 let, nudil začasen dom. Otroci so takrat zaradi radikalnega političnega sistema v Grčiji ostali brez domov in staršev. Leta 1952 pa je grad znova doživel obnovitev in v njem so potekala gostinska dela, dokler leta 1972 ni postal hotel, ki je nosil ime Letovišče grad Borl. Hotel naj bi imel 200 sob, toplo vodo, zunaj pa letno kopališče. Bazen, ki so ga zgradili, je bil slovesno odprt 29. julija 1962. V dolžino je meril 25 metrov, v širino pa 10 metrov. Takrat je veljal za pravo senzacijo, saj v okolici ni bilo veliko kopališč, kjer bi se lahko ljudje ohladili, zato so se množično hodili namakat v hotel na gradu Borl. Bazen, in s tem hotel, je svojo funkcijo izgubil leta 1975, ko so zgradili ptujske toplice.
Od leta 1981 je grad zaprt za javnost. Na svoji prekrasni lokaciji sameva in razpada. Predstavlja le kulturni spomenik državnega pomena. Ker za njegov nakup ni bilo velikega zanimanja, so se v Dolanah odločili za ustanovitev Društva za oživitev gradu Borl. Notranjost gradu je danes zanemarjena, vrata pa so zaklenjena. Grad si lahko pogledate od zunaj, vendar na lastno odgovornost.
Za konec pa še ena zanimivost. Grad Borl naj bi bil edini resnični grad, ki je povezan s svetim gralom, poleg angleškega Camelota, ki je znan po kralju Arthurju in vitezih okrogle mize. Ljudsko izročilo pravi, da je bil grad v lasti očeta Parzivala, viteza Gahmureta. Ime gradu naj bi se pojavilo v epu Parzival, ki izhaja iz srednjega veka. Delo naj bi govorilo o človekovem iskanju globljega smisla in človekovi potrebi po učenju. Vitez Parzival naj bi na gradu Borl doživel svojo mladost in postal kralj svetega grala.
Foto: Sandi Kelc, Mitja Ostrc, Amadej Srsen.
