Jalovec velja za veličasten vzpon na kralja slovenskih gora
S svojo višino 2645 metrov se Jalovec uvršča na šesto mesto najvišjih gora v Sloveniji. Jalovec oziroma Kralj gora, kot mu zaradi njegove lepote pravijo številni, se nahaja v osrčju Triglavskega narodnega parka in je obdan s slikovitimi tremi dolinami Planico, Trento in Koritnico. Znan je tudi po svojih zahtevnih poteh, ki se na vrhu končajo s prečudovitim panoramskim razgledom na najvišje gore Julijskih Alp.
V primeru, da želimo na Jalovec, se nanj lahko povzpnemo iz več različnih smeri, do vrha pa sta najbolj zavarovani dve. Nobena izmed poti ni lahka, namreč prav vse slovijo po svoji visoki zahtevnosti. Katera je torej najlažja pot na Jalovec? Če si močno želite osvojiti vrh Jalovca, obenem pa se želite nanj povzpeti po najenostavnejši poti, vam priporočam pot iz Zadnje Trente, kjer se izhodišče nahaja mimo zavetišča pod Špičkom. Vendar imejte v mislih, da tudi ta spada med zahtevne, a kljub temu dobro označene poti. Celotna pot do vrha vam bo vzela dobrih 6 ur hoje, v tem času pa boste ob vzponu na Jalovec naredili 1745 metrov višinske razlike. S seboj priporočam, da vzamete tudi samovarovalni komplet, da se boste ob nekaterih delih resnično dobro zavarovali. Za pot priporočam res sproščeno glavo in miren ter zanesljiv korak.
Najbolj priljubljeno izhodišče je prelaz Vršič, ki nam sicer prihrani nekaj višinskih metrov. Naša pot se začne iz Vršiča in nas popelje mimo zavetišča pod Špičkom, se od Tičarjevega doma nadaljuje po markirani poti pod Malo Mojstrovko, čez melišče na Loški žleb, kjer se združi s potjo iz Loške koritnice, vodi naprej do navpičnega vzpona na greben, kjer se kasneje združi tudi s potjo s Kotovega sedla. Za vsako od naštetih poti bomo potrebovali najmanj 6 ur hoje po zahtevnem terenu, če pa imate v sebi pravo pohodniško žilico, pa si za izhodišče lahko izberete tudi Bavšico, od katere boste do vrha premagali kar 1947 metrov višinske razlike in porabili dobrih 8 ur hoje na vrh.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Damjan Štros, Dejan Novak, Dragy Žibert, Jasna Babić, Meta Mesesc, Milena Kokalj, Tinkara Tina.
Sam sem si ob počitnikovanju v Kranjski Gori zadal, da se končno povzpnem na to veličastno goro, ki jo tamkajšnji domačini močno občudujejo. Svoj enodnevni izlet sem začel že v ranih urah, saj sem vedel, da pot na Jalovec ni enostavna, predvsem pa ne hitra. Svoj avtomobil sem zapeljal do Rateč in v križišču, ki ločuje cesto proti Italiji, zavil levo proti Planici ter si ogledal še znamenito letalnico bratov Gorišek. Na večjem parkirišču pakiram in se napotim proti Domu v Tamarju. Od tam se odcepim naprej za Jalovec, sicer pa je dom izhodišče tudi za ture na Mojstrovko, Rateške Ponce in kot plezalni vzpon v severni smeri Travnika. Nekaj časa sledim markirani planinski poti v smeri Jalovca in Ponc. Na levi lahko opazimo označeno pot, ki vodi naprej do Slemenove špice. Pot se nadaljuje čez gozd in kmalu bomo prispeli do razpotja, kjer nas desno pelje pot na Ponce, mi pa nadaljujemo naprej v smeri Jalovca. Po nekaj časa se gozdna pot spremeni v kamenje in hitro prispemo do melišča, kjer moramo paziti na svoj korak. Pot pelje do Jalovške škrbine in se prečno vzpenja do razpotja, kjer se odcepimo na desno, čez Kotovo sedlo. Ogledam si pot na levo in se odločim, da se v prihodnje podam po tej poti, čez Jalovško škrbino. Tokrat nadaljujem po desni strani in hitro se začnem strmo vzpenjati. Občudujem balvane, ki jih lahko opazim ob poti in si odpočijem, saj je pot postala položnejša ter ob njej opazim zanimiv bivak sive barve. Spet pridem do razpotja, kjer se mi z desne strani pridruži še ena pot in nadaljujem levo proti Kotovem sedlu, ki ga dosežem že po nekaj minutah. Počijem in si ogledujem nadaljnjo pot, saj me čaka zahtevna pot po grebenu. Od Kotla se usmerim levo proti Jalovcu in prečkam greben ter nadaljujem po desni strani. Vztrajno nadaljujem po kamniti poti, ki se začne čedalje bolj vzpenjati. Bolj kot se vzpenjam in gledam na Jalovec, bolj se mi zdi, da se pot postavlja vedno bolj pokonci, zato raje uporabim varovala, ki so tam na voljo. Po nekaj plezanja po izpostavljenemu delu pot zavije v levo, kjer pot postane bolj prijazna. Ob vznožju že opazim grapo, do katere se spustim in jo prečkam, a pred seboj ponovno opazim izpostavljeni del in jeklenice. Pred menoj je še nekaj lažjega plezanja, nato pa prispem do grebena, kjer se mi pridružijo še ostale poti. Uživam v razgledu na grebenu in se toplo oblečem, saj na njem rado piha ter zadovoljen prispem na vrh Jalovca, ki si upravičeno zasluži naziv Kralja gora. Po daljšem premoru in vpisu v knjižico se odločim, da se vrnem po isti poti proti avtomobilu in se odločim, da se okrepčam v Domu v Tamarju. Nekateri se za pot navzdol raje odločijo za nekoliko lažjo pot proti zavetišču pod Špičkom, ki ne vsebuje plezalnih podvigov, vendar se vseeno strmo spušča.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Sieh dir diesen Beitrag auf Instagram an
Ob povratku se za nekaj minut ustavim tudi pod skakalnicami, kjer si ogledam trening smučarskih skakalcev, nato pa se usmerim proti avtomobilu. Ponosen nad svojim jesenskim izletom se odločim, da bom zaradi zimskih razmer, svoj načrt o vzponu na Jalovec po drugi poti raje prestavil na spomlad, saj pot v zimskem času priporočam predvsem izkušenim in spočitim planincem.
Kasneje od domačinov slišim tudi, da je ob dobrih snežnih razmerah za sposobnejše turne smučarje možno tudi smučanje. Prvi smučarski spust z vrha Jalovca in naprej skozi Ozebnik sta namreč zabeležila Mišo Jamnik in Jernej Zaplotnik že leta 1975. Ob takšnem podvigu je seveda obvezna vsa oprema, od čelade do cepinov in derez. Na poti je seveda potrebno paziti tudi na podrto drevje in kamenje. Dobro je potrebno preveriti vremenske pogoje, saj nam izlet lahko uniči slaba vidljivost.
Svoj izlet sem zaključil z obiskom slapa Nadiža na pobočju Ponc, saj se njegovo šumelišče nahaja prav v Tamarju. Do njega sem potreboval le kilometer in slabih 30 minut. Prekrasen pogled na 12 metrski slap in njegovo strugo kasneje v dolini ponikne in se ponovno pojavi v Zelencih kot uradni izvir Save dolinke v Ratečah. Če pa vam ostane še kaj energije, pa vam močno priporočam, da se zapeljete tudi do izginjajočega slapu Črne vode, ki se razcepi v več slapov in izvira pod Slemenovo špico. Še posebej lep pogled na njih je v zimskem času, ko lahko opazujemo zaledenele štiri slapove, najvišji izmed njih pa je visok kar 70 metrov.