Kopa je najvišji vrh v Beli krajini, ki se nahaja sredi obsežnega pragozda
Verjeli ali ne, ampak tudi v Sloveniji smo bogati s pragozdovi, saj jih premoremo kar nekaj. In ne samo nekaj, na območju Slovenije so namreč našteli kar štirinajst pragozdov. Najbolj znani med njimi, za katere ste že gotovo slišali so: Krakovski pragozd, ki se nahaja v bližini Kostanjevice na Krki; pragozd Donačka gora, na meji s sosednjo Hrvaško, v bližini Rogaške Slatine; pragozd pod Trdinovim vrhom na Gorjancih….Verjetno pa je malokdo od vas že slišal za pragozd Kopa, katerega najvišji vrh je Kopa.
Pragozd Kopa se nahaja na skrajnem jugo vzhodnem delu Kočevskega Roga, njegova najvišja točka pa je vrh Kopa, ki ga z njegovimi 1077 metri nadmorske višine štejemo za najvišji vrh v Beli Krajini. Čeprav večina misli, da je najvišji vrh Bele krajine Mirna gora, z 1048 metri nadmorske višine, pa jo Kopa prekaša samo za meter manj kot 30 metrov. Zanimivo je tudi to, da so na področju Bele krajine našteli kar osem vrhov, ki so višji od 1000 metrov nadmorske višine. To so poleg Kope in Mirne gore še Kota ( 1025 mnv ), Kovačev hrib ( 1051 mnv ) , Kroglinšek ( 1052 mnv ), Logpichl oziroma Golobinjek( 1036 mnv), Škrilje ( 1012 mnv ) in Vinica ( 1020 mnv ).
Kot rečeno se Kopa nahaja sredi prostranih gozdov pragozda, imenovanega z enakim imenom – pragozd Kopa. Za pragozd štejemo gozd, kjer človeška roka še ni posegla, kjer je narava prepuščena svojemu lastnemu naravnemu razvoju. Tu človek ne seka drevja, ne odstranjuje odmrlih dreves, ne vznemirja prebivalcev gozda – avtohtonih živali, kot so medved, ris, orel, krokar, volk…, ne nabira gozdnih sadežev, gob…skratka, v pragozd gremo samo, da občutimo tisto prvinskost popolnoma neokrnjene narave, kjer lahko na vsakem koraku čutimo, vidimo in slišimo to in ono, kar obstaja in je enako že tisočletja. Zato so med nami, verjamem takšni, ki se tega želijo videti in doživeti.
Izlet na vrh Kopa, sredi pragozda, ni ravno primeren za družine z otroci, saj se moramo zavedati, da na območju pragozda živi veliko »zveri«, ki niso ravno prijazne, zato je potrebna velika pazljivost in zmožnost znajti se v kakšni bolj »kritični« situaciji.
Če se boste proti pragozdu in vrhu Kopa odpravili iz Ljubljane, se peljete proti Velikim Laščam, čez Ribnico do Kočevja. Tam se usmerite proti vzhodu, natančneje proti vasi Onek. Za to pot boste potrebovali približno uro in pol. Nato se peljete po vijugasti gozdni cesti skozi gozd, skoraj do Kope. Zadnji del poti greste peš, skozi pragozd do vrha. Ta pot je speljana po samotni gozdni cesti, daleč od civilizacije, zato če niste dobri v orientaciji in se ne znajdete » in the middle of nowhere«, se raje ne odločite zanjo.
Bolj kot ta, je priporočljiva pot iz smeri Novega mesta in Črmošnjic. Od tam se odpeljete do vasi Planina. To je manjša vasica, ki leži na planoti ob južnem vznožju Mirne gore. Izhodišče iz vasi Planine na okoliške vrhove Bele krajine je bolj prijazna, saj je markirana in bolj obljudena, čeprav pohodništvo v tem koncu Slovenije ni ravno masovni turizem in prav je tako, saj se le tako lahko ohranja pristna, neokrnjena narava Kočevskih gozdov.
Iz vasi Planine se lahko najprej povzpete na vrh Mirne gore, ki jo mnogi štejejo za najvišji vrh Bele krajine, čeprav to ni. Mirna gora je prepoznavna po razčlenjenimi pobočji, ki strmo padajo v dolino. Na Mirni gori se nahaja tudi Planinski dom, ki je edina stalno oskrbovana planinska postojanka v Kočevskem rogu. Tam vam ponudijo predvsem jedi na žlico kot so jota, golaž, pasulj, razne enolončnice. Za posladek pa zavitek ali palačinke. Na voljo imajo tudi nekaj sob za prenočitev.
Ime Mirne gore je povezano z zanimivo zgodbo. Na vrhu Mirne gore naj bi namreč pred davnimi časi živel zmaj. Vendar ta zmaj ni bruhal ognja, ampak temne oblake, s katerih je padala toča in uničevala pridelke belokranjskih kmetov. Kmetje so se po pomoč zatekli k svetemu Frančišku in mu pod zmajevo votlino zgradili cerkev… in zmaj je čudežno izginil, gore pa se je poslej »prijelo« ime Mirna gora. Danes je od cerkve ostal le še zvonik, ki so ga predelali v razgledni stolp, od koder se vam odpira pogled na bližnjo in daljno okolico, ob jasnem vremenu vse do Zagreba, Medvednice in Karlovca.
Od Planinskega doma na Mirni gori je le nekaj minut prijetne hoje do vrha Mirne gore. Od tam lahko pot nadaljujemo po markirani poti Pastirske poti okoli Mirne gore ali pa gremo po Poti partizanskih bolnišnic. Povzpnemo se lahko tudi na Kovačev hrib in nato še na naslednji tisočak, Golobinjek. Od tam lahko hojo nadaljujemo proti Kroglinšku, od koder se pot proti zahodu dviga proti vrhu Kopa. Tu vstopimo v območje pragozda Kopa, kjer v gostem gozdu bukve in javora lahko občudujemo naravne procese v gozdu. Mlado rastje, mogočna drevesa in pa odmrla, strohnela debla, ki ležijo po tleh in počasi, skozi leta preperevajo in naposled izginjajo…za njimi ostane le sled v gozdnih tleh, med listjem in gozdno podrastjo.
Od pragozda Kopa se pot nadaljuje nazaj v smeri Mirne gore. Povzpnemo se lahko še na Vinico, ki je skalovit, a ne težaven vrh v bližini Mirne gore. Pot nadaljujemo še na Škrilje, ki je najnižji tisočak Bele krajine. Naposled prispemo nazaj do Doma na Mirni gori.
Celotna pot po tisočakih Bele krajine nam bo vzela kar nekaj ur časa, saj je dolga kar nekaj čez dvajset kilometrov. Zato je nujno, da s seboj vzamete kaj za pod zob in pa seveda vodo. Verjetno ni potrebno poudarjati, da se na takšno pot ni dobro odpraviti sam, ampak je bolje, da vas je več. Vedeti je potrebno tudi to, da se v gozdu ne sme odmetavati smeti, sploh pa ne hrane, saj s tem tvegamo bližnje srečanje s kakšno zverjo.
Drugače pa, tisti, ki imate adrenalinsko srce, radi raziskujete in predvsem želite občutiti spokojnost in lepoto absolutno neokrnjene narave, pojdite in raziščite svet Kočevskih pragozdov, med katerimi je Kopa zagotovo del, ki vas bo očaral in napolnil z občutki neminljivosti….
