Libeliče so pomemben del slovenske zgodovine
Naša mala Slovenija slovi po mogočnih krajih, kot sta Ljubljana ali Bled, pa tudi Koper in Maribor. Mnogo je krajev, ki so veliki ali pa imajo le veliko kulturno dediščino, in so zaradi tega pomembni. Vendar Slovenija skriva tudi nekaj malih krajev, ki predstavljajo nepogrešljivi biser na ogrlici krajev, ki jih moramo začasa svojega življenja vsaj enkrat obiskati. Eno takih naselij so tudi Libeliče.
Libeliče predstavljajo gručasto naselje, ki spada pod občino Dravograd. Zgrajene so bile na desnem bregu reke Drave. In ker so tik poleg meje, nosijo tudi nemško ime, ki se glasi Leifling. Ležijo namreč tik ob vznožju Libeliške gore, ta pa se nahaja na državni meji med Slovenijo in Avstrijo. Prvič so svojo zgodovinsko vlogo, ki je za Slovenijo kar precej pomembna, pokazale leta 1922. Takrat so namreč krajani uspeli izničiti rezultate plebiscita, ki se je dogajal leta 1920, za kar so bila potrebna dodatna prizadevanja. Poledica tega je bila, da so se priključili takratni Jugoslaviji.
V neposredni bližini Libelič se nahaja slavni dom, imenovan Ajda. Dom predstavlja center šolskih (npr. šola v naravi) in pa tudi obšolskih dejavnosti. Nahaja se na zelo razglednem pobočju že prej omenjene Libeliške gore in se prav tako nahaja na Koroškem, v občini Dravograd. S terase lahko občudujemo čudovit razgled na celotno Dravsko dolino, vključno z Libeličami. Prav tako lahko ob lepem vremenu povsem jasno vidimo preko Drave, vse od mejne gore Košenjak, ki sega v višino 1552 metrov, in pa do sicer avstrijske Štalenske gore, ki jo imenujejo Magdalensberg. Vidimo lahko tudi z gozdovi poraščeno Strojno, visoko 1054 metrov, po kateri so raztresene gorske kmetije. Do doma Ajda se lahko pripeljemo po cesti, ki vodi naravnost do vasi Libeliče. Do doma lahko dostopajo tudi veliki avtobusi. Dom Ajda je kot nalašč za učenje, saj je v njegovi okolici pisana pokrajina, ki vsebuje vse tipe življenjskih prostorov, ki so primerni za naravoslovno raziskovanje, spoznavanje kulturne dediščine, ki je zelo bogata, ter opazovanje izredno lepih primerkov neokrnjene ljudske arhitekture. Prav tako lahko v bližini najdemo cel kup različnih poti za gorsko kolesarjenje. Tik ob Dravi je postavljena tudi čolnarna, kjer je urejen tudi pristan za kanuje. Tik ob domu Ajda najdemo tudi letno učilnico, igrišči za košarko in odbojko na pesku ter plezalno steno.
Libeliče stojijo na površini 0,538 kvadratnih kilometrov, njihova nadmorska višina pa znaša slabih 450 metrov. Mogoče na prvi pogled res ni slišati najbolj zanimivo, vendar Libeliče skrivajo marsikaj zanimivega. Za primer lahko vzamemo cerkev svetega Martina, ki je bila prvič omenjena že davnega leta 1106, kasneje pa še leta 1145, ko je že bila sedež župnije, ki je bila izločena iz pliberške prafare. V svoji prvotni obliki je cerkev najverjetneje nastala že v predromanski obliki, je pa bila stavba večkrat prezidana. Še največ sprememb je doživela v drugi polovici 18. stoletja. Ko so jo leta 1984 obnavljali, so odkrili staro zidavo in romansko okence, kasneje, leta 1986, pa še polkrožno sklenjen portal in še dvoje zgodnjegotskih okenc.
Prav gotovo so Libeliče ostale v spominu tudi bataljonu VDV za Koroško, ki se je v tej vasici pripravljal za napad na okupatorjevo postojanko. Konec julija leta 1944 so se namreč zadrževali na Sabodinovi domačiji. Prav tu so jih nemški policisti skupaj z gestapovci presenetili. Zgodilo se je v večernih urah in prav zaradi izdaj. Takrat je bila ubita šestčlanska družina, hiša zažgana, prav tako tudi vsa gospodarska poslopja.
Tisti, ki jih veseli odkrivanje novih informacij v zvezi s svetovnima vojnama, morajo nujno zatavati v župnišče v Libeličah, kjer je na ogled stalna muzejska zbirka. Odprta je že od davnega leta 1997, z njo so se počastili petinsedemdesetletnici priključitve Libelič k matičnem narodu. Zbirka je razdeljena v tri tematske sklope. Zbirko si lahko ogledamo od prvega aprila pa do zadnjega oktobra, ogled pa je možen po predhodni najavi. Vstopnina za odraslega bo znašala natanko 5 €, za otroke pa pol manj. V ceno je vključen ogled čisto vseh zbirk, ki so doma v vasi Libeliče.
Župnija Libeliče je nastala na področju že prej obstoječih župnij; Šmihela Pri Pliberku in Šmartna Pri Slovenj Gradcu. Nastanek cerkve svetega Martina je zgodovinar Singer postavil med leti 1132 in 1154. cerkev je zgrajena v baročnem slogu, čeprav je bila prvotna cerkev romanska. Na glavnem (baročnem) oltarju najdemo kip svetega Martina, pa še nekaj drugih zavetnikov. V cerkveni ladji najdemo še dva druga baročna oltarja. Cerkev je pomembna zaradi kostnice, nastale v prvi polovici 12. stoletja. Gre za lepo ohranjeno okroglo kostnico, kjer se v spodnjem delu nahajajo prave kosti, v zgornjem pa je prostor, ki so ga nekoč uporabljali za bogoslužje. Kostnico si je prav gotovo vredno pogledati, saj je zelo zanimiva zaradi kosti in svoje strukture, velja pa za eno izmed treh najlepše ohranjenih kostnic v Sloveniji.
Tisti, ki bi si radi Libeliče resnično dobro zapomnili in vtisnili spomin, lahko na spletu poiščejo njihovo spletno stran, kjer so nanizani čisto vsi potrebni podatki, od koristnih kontaktov dalje. Lahko si celo rezerviramo voden ogled celotne vasice, kar je primerno za individualne ali pa družinske izlete, saj bo postavitev vasi in vse njene znamenitosti navdušila tako otroke kot tudi odrasle, pa tudi sprehod skozi vas ne spada med najbolj zahtevne. Prav tako lahko na tej strani najdemo različne prospekte, vabila,… nanizani so tudi podatki o glavnih znamenitostih, ogledamo pa si lahko tudi virtualni sprehod po vasici. Tu najdemo tudi obvestila gasilcev, župnije in krajevne skupnosti.
Kot že povedano, Libeliče znajo biti res super izbira za kak družinski izlet in pa seveda je to super ideja za vsakogar, ki rad odkriva pozabljene kraje, pomembne skozi zgodovino. Libeliče ponujajo široko paleto znanja iz različnih področij, zato bo vsakdo tu našel nekaj zase, kostnice pa le naj nihče ne izusti iz svojega ogleda. Libeliče prav gotovo predstavljajo pomembno vlogo pri oblikovanju Slovenije, saj bi lahko ostali brez njih in bi bila zato naša mala državica še bolj majhna, kar pa bi bilo res škoda. Najboljša izbira je vodeni ogled vasi, ki je primeren za vsakogar od dveh let dalje, zatem pa še okrepčilo v kateri izmed bližnjih gostil, sledi pa lepa pot domov po prečudovitih poteh Slovenije.
Foto: Klavdija Cehner, Zala Kušej Cede.
