Otliško okno nudi najlepši pogled na Vipavsko dolino
Vsak kraj ima neko svojo zgodbo o tem, kako je nastal, vsaka znamenitost ima svojo legendo. Največkrat so te zgodbice povezane z verovanjem v Boga, z vremenskimi pojavi ali kakšnimi lokalnimi junaki. Obstajajo pa tudi že dokaj pozabljene zgodbe o pozabljenih krajih, ki jih v zadnjem času na novo odkrivamo in se navdušujemo nad njimi. Primer takega kraja je prav Otliško okno.
Kraški most, ki nosi to nadvse zanimivo ime, se nahaja severno nad mestom Ajdovščino, na samem robu Trnovske planote. Najbližje naselje Otliškemu oknu je vas Otlica, po katerem so tudi poimenovali to goro. Drugi del imena, »okno«, pa je zaradi luknje v gori, ki pa na celotno Vipavsko dolino ponuja enkraten pogled, ki ga ne boste kar tako pozabili. Skalnata luknja, oziroma okno, je visoka okrog 12 metrov, njegova največja širina pa znaša sedem metrov. Odprtina v skali je nastala zaradi erozije in korozije, vendar med domačini kroži prav posebna legenda o tem, kako je Otliško okno »v resnici« nastalo. Dejstvo pa je, da se je voda na mestu vrtače nekako pregriznila čez kamnino in tako razširila razpoko. Pod tem oknom lahko najdemo še eno, manjše, ki se ga lahko lepo vidi s poti, tik pod vrhom. Otliško okno domačini imenujejo tudi Luknja.
Če se od Otliškega okna sprehodimo čez travnik le nekaj metrov, lahko prispemo do kamnitega polža. Leta 2004 je gradbenik, gospod Damjan Popelar dokončno dodelal kamnito spiralo, da je varna in se ne kruši. Polž je nastal zaradi kraškega pojava, vendar ni bil trden in se je krušil, kar pa je bilo precej nevarno. Danes pa se lahko brez težav sprehodimo po njem. Nad polžem lahko vidimo tudi kamnito piramido, ki je na pogled prav zanimiva.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Darja Frank, Marjo Bolčina.
Med potjo do Otliškega okna lahko vidimo marsikaj zanimivega. Najprej lahko vidimo kapelico, pod katero je klop. Nekoliko višje lahko vidimo kamen, na katerem je zapisana zgodba o nastanku Otliškega okna, seveda tista neznanstvena. Pot pa je tudi vselej označena in markirana. Na vrhu so tudi pojasnjevalne table, kjer je znanstvena razlaga o nastanku okna.
Nekoč naj bi živel hudič, ki so ga izgnali v gore, saj je neuspešno poskusil dvigniti Čaven, da bi se polastil zaklada, na katerem ta gora sloni. Ker je bil jezen, zaradi poraza, je z rogom udaril v steno in tako ustvaril veliko razpoko. Hudič še dandanes živi v tej razpoki, opazuje otroke in kaznuje poredne. Obstaja pa še ena, nekoliko manj znana zgodbica o nastanku Otliškega okna. Govori o tem, da naj bi stena poimenovala bližnjo vas – dala naj bi ji ime Otlica. Vas naj bi uslugo vrnila in tako dala odprtini v skali ime Otliško okno.
Otliško okno velja za manj zahtevno gorsko avanturo. Dosegamo ga lahko iz več smeri. Najkrajša je dolga le 15 minut, izhodišče pa je vas Otlica. Od tod se po kraških travnikih sprehodimo in dokaj hitro prispemo do okna. Druga možnost pa je že nekoliko bolj zahtevna, saj bo od nas terjala uro in pol hoda. Z avtom, lahko pa seveda tudi peš, se povzpnemo do izvira Hublja, od tod pa nas nekaj betonskih stopnic usmeri na gozdno pot. Pot proti vrhu se vije slaloma, kot kača. Kar mene osebno vedno preseneti, ko se povzpenjam, je to, kako lepo se vidi sprememba narave. Na začetku poti so drevesa, ptice, zemlja. Tik pod vrhom pa je le še sivo kamenje.
Otliško okno se zdi zanimivo tudi zaradi svojega vrha. Namreč, ko prispemo na cilj, kjer je kapelica, ob tej pa še žig in klop ter vpisna skrinjica, niso dejansko prišli do Otliškega okna. Za to se moramo nekoliko povzpeti in iti čez travnik, iz katerega je eden izmed najlepših pogledov na Vipavsko dolino (tu se resnično splača narediti fotografijo ali dve), od tod pa se spustiti nižje, kjer je miza s klopjo, tabla in visoka drevesa. In zatem, če se spustimo v dokaj strmo kratko dolino, prispemo v samo Otliško okno. Tu zna biti kar nekoliko vetrovno, navsezadnje Vipavska dolina slovi po burji, zato je priporočljivo, da imamo s seboj kako dodatno majico ali vetrovko, saj lahko tvegamo prehlad, če smo prepoteni na prepihu.
Sestop zna biti nekoliko nevarnejši od vzpona, saj je pot iz kamenja, ki pa rado spodrsne, zato je dobro imeti dobro obutev in hoditi previdno. Nižje kot se spuščamo, lepša je pot. Za piko na i pa se lahko vstavimo še v Gostilni ob izviru Hublja, kjer se lahko okrepčamo in pojemo kaj dobrega. Gostila obratuje vsak dan, razen ob torkih in sredah. Navadno se odpre ob dvanajstih, zapre pa šele ob desetih zvečer.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Nekaj najlepšega pa je seveda tudi to, če se lahko ustavimo in občudujemo izvir hudournika Hublja, ki ob poplavah lahko naraste in postane tudi nekoliko nevaren. Poleti je komaj kaj vode, je pa zato namakanje nog v skalnatih bazenčkih pod izvirom toliko lepše in lažje. Tako kot Otliško okno ima tudi Hubelj svojo legendo. Ta govori o tem, da naj bi velikan preganjal palčke, naj bolj delajo, saj so mogli na njegov ukaz premakniti skale, da bi velikan lahko dobil vodo. Oni so glasno dihali »hu«, velikan pa jih je spodbujal z besedo »bel«, ki v vipavskem narečju pomeni »bolj«. In tako je nastalo ime Hubelj. Seveda pa obstaja več različnih variant zgodbe.
Tisti, ki resnično radi pešačijo, lahko pridejo tudi do izvira peš. Pot je relativno lahka, lepo urejena in zanimiva. Če se povzpnemo po cesti navzgor iz Pal, med potjo srečamo stari mlin in plavže, cerkev, naposled pa prispemo. Vendar pa lahko uberemo tudi učno pot, ki pa je nekoliko daljša in napornejša. Za to je izhodišče prav tako v Ajdovščini, konec poti pa je prav tako tik ob izviru.
Dobro je, če si za izlet na Otliško okno izberemo kak lep in jasen dan, saj bomo tako lahko uživali v res lepem razgledu. Najbolje je tudi, da se odpravimo na izlet zjutraj, ko še ni tako vroče in sonce ne pripeka preveč. Tudi vzpon pozimi zna biti posebej magičen, če le obujemo pravo obutev in se toplo oblečemo.
Malo za šalo, malo zares. Domačini Ajdovščini v svojem narečju govorijo Wajdušna, s čemer naj bi bil to edini kraj v Sloveniji z dvojnim v-jem. Otliškemu oknu naposled govorijo Watlišku waknu, ki je zaradi dvakratnega dvojnega v-ja še toliko bolj posebno.
