Toško Čelo, »naravni balkon« nad Ljubljano
Poleti smo bili pri zelo dobrih prijateljih, ki živijo v samem središču Ljubljane. Ker je njihova »ta mlajša« praznovala peti rojstni dan, je Petra, njena mamica, pripravila »slavnostno« kosilo, ki pa k sreči ni bilo preobilno, saj poleti res ne moreš pojesti preveč. Po kosilu je sledila še sladoledna torta in domač napitek z meto in limono. In potem, kaj početi v središču Ljubljane na lep, vroč poletni dan? Petra, ki zelo rada športa in je aktivna mama trem deklicam, je predlagala, da gremo na kakšen izlet v naravo. Takoj smo bili za to. Toda kam? »Letos vas peljem na Toško čelo, saj tam še zagotovo niste bili«. In res, za Toško čelo še sploh nismo slišali, tako, da sploh nismo vedeli, kje naj bi to bilo.
Toško čelo je naselje, ki leži na vzhodnem robu planote Ravnik, ki se nahaja v severo vzhodnem delu obsežnega Polhograjskega hribovja. Nad vaškim naseljem se nahaja isto imenski vrh – Toško čelo, ki ga nekateri imenujejo »naravni balkon« nad Ljubljano. To pa zato, ker se z vrha hriba Toško čelo, ki ima 1021 metrov nadmorske višine in je najvišji vrh Polhograjskih dolomitov, nudi čudovit razgled na prelepe Kamniško savinjske Alpe, celotno ljubljansko kotlino in Krim, 1107 metrov visoko goro na južnem obrobju ljubljanskega barja. Od Toškega čela tudi ni daleč, kakšnih pet kilometrov, do še enega hriba, ki ga Ljubljančani radi obiskujejo, to je Katarina nad Ljubljano.
Tako smo se odpravili iz središča Ljubljane z avtomobilom do Podutika. Tam smo nedaleč stran od avtobusnega obračališča, do koder vozi mestni avtobus številka 5, parkirali avtomobil, ob cesti, v bližini spomenika NOB.
Nato smo se peš odpravili na pot na Toško čelo, kar nam je vzelo kakšno uro časa, seveda z vmesnimi postanki , da smo zajeli sapo in se osvežili z vodo iz nahrbtnika. Pot se je najprej vila čez travnik, posut s travniškim cvetjem, nato pa je prešla v gozd. V senci gostih dreves je bilo prav prijetno, šli smo počasi, saj smo bili mi, jaz in moji štirje fantje, bolj s slabo kondicijo. Med potjo smo »čvekali«, kakšno zapeli, tako , da sploh nismo imeli občutka, da je potrebno mestoma kar krepko dvigniti noge na poti navkreber. Pot je dobro markirana, zato , če le nisi preveč dezorientiran, skoraj ne moreš zaiti. Po gozdnih vlakah smo se vzpenjali, otroci so občudovali gozdno rastje, iskali mravljice, hrošče, in še druge drobne gozdne živalice. Nato smo prečkali cesto Dobrova – Podutik in pot nadaljevali po ozki stezi, po grebenu, spet zašli v gozd, v senčko, pa mimo travnika in že smo bili pri koči na Toškem čelu. Mi smo pot potem nadaljevali do Gostišča Bitenc, ki se nahaja kakšnih 15 minut stran.
Gostišče Bitenc je gostilna na Toškem čelu, s terase katere se ponuja čudovit razgled po ljubljanski kotlini in okolici. Odprta je vsak dan, med 10.00 in 19.00 uro ( v poletnem času). Ponavadi je tam kar polno, tako da priporočajo, da če želite pri njih kositi ob vikendih ( sobota, nedelja), raje prej pokličite za rezervacijo. Ponudili vam bodo vrsto domačih jedi, jedi na žlico, pa tudi kaj sladkega se dobi, poleti prija predvsem sladoled ali pa kakšna hladna pijača. Mi smo imeli malico s seboj, tako da smo pri njih le malo posedeli na terasi, spili kozarec hladnega soka in uživali v razgledih. Naredili smo še par skupinskih fotografij in fotografij prelepe narave, ki nas je obkrožala. Ker smo se vsi strinjali, da še imamo nekaj kondicije in moči, smo se odločili, da gremo še na Katarino, ki se nahaja v vasi Topol pri Medvodah. Za pot smo potrebovali dobro uro in pol časa.
Vas Topol pri Medvodah, včasih se je imenovala Katarina nad Ljubljano, po župnijski cerkvi, je tudi priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. V vasi stoji lepa cerkev Svete Katarine, ki je bila postavljena v začetku 17. stoletja. Predstavlja arhitekturo zgodnjega baroka. Nedaleč stran od cerkve se nahaja tudi kapelica. Ko smo si ogledali te lepe in zanimive krščanske stavbe, smo si pogledali še Muzej na prostem Pr` porent, kjer imajo zbirko starega kmečkega orodja. Nato pa smo že kar utrujeni šli do Gostilne na Vihri, kjer smo kar popadali na ta zadnjo. Utrujeni in že tudi malce lačni, od nekajurnega gibanja na svežem zraku, smo si privoščili zgodnjo večerjo. Zrezek na mavrici – puranji zrezek na sezonski zelenjavi- bučke, jajčevci, paprika, čebula, por, paradižnik češnjevec…slastno, lahko, zdravo. Za na koncu pa še sladoled z vročimi višnjami. Ko smo se tako najedli, smo še malce posedeli na terasi, se nadihali čistega zraka, sprostili oči na zelenju narave, ki nas je obdajala in poklepetali z lastnikom, ki nas je povabil, da se spet oglasimo jeseni, ko organizirajo tržnico Vihra, na kateri lokalni prebivalci predstavijo in prodajajo svoje pridelke, zanimivost tržnice pa je peka krompirja na prostem, na žerjavici…kjer se je prijetno družiti in poklepetati …
Čakal nas je še povratek v dolino, kamor smo se vračali spet čez Toško čelo. Do doline smo potrebovali približno dve uri in že se je delal mrak, ko smo utrujeni, a zadovoljni prispeli v Ljubljano.
Moram reči, da je bil to res en lep dan, v katerem smo združili praznovanje rojstnega dne, pohodništvo, druženje in razvajanje čutov v neokrnjeni naravi, daleč od smoga, hrupa in smrada izpušnih plinov. Oči in duha smo si spočili ob pogledih na naravne lepote, zeleno naravo in globoko dihali čisti podeželski zrak. Nekaj smo naredili tudi za svoje telo, saj smo ga dodobra razmigali in utrdili mišice. Otroci so uživali v druženju med seboj in z nami, starši in povedli so, da je bilo tudi njim zelo lepo. Lepše, kot če bi čmeli v stanovanju pred televizijskimi ekrani ali pa z mobitelom v rokah.
Dobro je, da imamo v Sloveniji nemalo kotičkov in hribov kot je Toško čelo, kamor se lahko vedno, tako poleti kot pozimi, odpravimo spočit od stresnega vsakdana in nabrat energije za premagovanje obveznosti in naporov, ki nam jih prinaša življenje. Poleg tega razgibamo še telo in to ne v kakšnem zaprtem fitnesu, ampak na odprtem, v naravi, na čistem zraku, med ptičjim petjem in zvoki vetra v listju dreves…
Foto: Mojca Vača.