Trboveljski dimnik je najvišji v Evropi
Trbovlje predstavljajo razpotegnjeno mesto, po katerem teče reka Trboveljščica. Predstavlja občinsko središče z največ ustanov in funkcij v Zasavju. Največ poselitve je v dolini in na vzhodnih pobočjih, veliko pozidanega pa je tudi v dolinah Bevščica, Globušalca in Srobotnice. Na drugi strani od Save pa vse do Dobrne je območje le redko poseljeno zaradi posledic rudarjenja.
Trbovlje so svoj razcvet doživele ob izgradnji južne železnice in posledično z razvojem rudarstva. Ljudje so se za potrebe dela začeli sem preseljevati, predvsem ob spodnji tok Trboveljščice. Zaradi rudarjenja so začele propadati številne ugledne kmetije, prav tako zaselki Lahonca, Dobrna, Limbarje … Pred samo izgradnjo južne železnice bi lahko rekli, da so bile Trbovlje odrezane od sveta. Z drugimi mesti jih je povezovala le reka Sava, s pridobitvijo južne železnice pa se je začela gradnja številnih mest.
Ko se pripeljete v Trbovlje s savske strani, boste takoj opazili danes propadli objekt cementarne Trbovlje, ki je začela s svojim delovanjem leta 1876, od takrat pa je skozi leta preživela številne prezidave in razširitve, danes pa lahko vidite le objekt, saj je cementarna zaprta. Trideset let kasneje od obratovanja cementarne so zraven cementarne zgradili zdaj že opuščeno pralnico premoga. Sem se je naknadno preselila še elektrarna, ki je zavzela skoraj kilometer obrežja ob reki Savi.
Prvotno elektrarno so razširili tik pred 2. svetovno vojno, konec šestdesetih let so zgradili elektrarno na premog, sredi sedemdesetih pa na mestu tovarne zidakov še plinsko elektrarno. Ob istem času kot so zgradili plinsko elektrarno, so začeli tudi z gradnjo najvišjega dimnika v Evropi, ki danes zaznamuje podobo Trbovelj. Stara elektrarna še vedno stoji in je dober prikaz stare industrijske arhitekture. Kot prikaz za različne dogodke so elektrarno uporabljali številni domači glasbeni ustvarjalci: Laibach, plesna skupina En knap …
Eno izmed največjih znamenitosti Trbovelj predstavlja trboveljski dimnik, ki velja za največji betonski objekt v Evropi. V višino meri kar 360 metrov, gradili pa so ga kar 2 leti. Pripada Termoelektrarni Trbovlje, zgradili pa so ga, ker so z njim želeli razbremeniti okolico uničevalnih plinov, ki so bili nasičeni predvsem z žveplovim dioksidom. Temelje so začeli graditi na 211 metrih nadmorske višine, nato so zidali v višino. Z gradnjo so začeli leta 1974, ko pa je bil dimnik zgrajen, je veljal za drugi najvišji dimnik na svetu. Takrat je bil trboveljski dimnik le za 25 metrov nižji od dimnika v kanadskem Sudburyju. Načrt za izgradnjo je naredilo nemško podjetje Karren, njihov namen pa je bil zmanjšati onesnaževanje z žveplovim oksidom v soteski. Takšna višina, kot jo ima dimnik je bila potrebna, da so lahko prestregli plast megle, pod katero so se zadrževali strupeni plini. Nekaj let kasneje, leta 2005, je bila zgrajena čistilna naprava in uporaba dimnika ni bila več potrebna, vendar so se vseeno odločili, da ga ne porušijo.
Premer dimnika na tleh meri 27,5 metra, na vrhu pa 7,7 metra. Pri sami gradnji je trboveljski dimnik zahteval skoraj 12.000 kubičnih metrov betona, 1100 ton rebričastega jekla in nekaj malega šamotnega in izolirnega materiala. Kljub njegovi višini je zgrajen tako, da bi prenesel potres do 10 stopnje. Ob močnem vetru njegov vrh sicer niha skoraj do enega metra, vendar strahu pred porušitvijo ni.
Trboveljski dimnik pa ni bil zastonj. V tistem času je njegova cena znašala okoli 100 milijonov takratnih dinarjev.
Danes Termoelektrarna Trbovlje sicer ne deluje več, še vedno pa turiste privablja atraktivni trboveljski dimnik, ki ga domačini imenujejo kar “Trbovsk raufnk”.
Za trboveljski dimnik se danes zanimajo predvsem ljudje, ki jih žene adrenalin, saj se lahko na dimnik tudi povzpnete, vendar le na lastno odgovornost. Kar nekaj tujih in slovenskih akrobatov je na dimniku že naredilo številne trike in prikazalo atraktivnost dimnika, kar je v današnjem svetu redkost. Če se želite povzpeti na trboveljski dimnik, je priporočljiv kakšen samovarovalni komplet, v kolikor pa se višine bojite, vzpon nanj ni priporočljiv. V času obratovanja Termoelektrarne Trbovlje so za upravljanje s trboveljskim dimnikom zaposlili alpiniste. Danes pravijo, da bi lahko dimnik postal poligon za adrenalinske športe, vendar so to zaenkrat samo ideje.
Trbovlje pa poleg trboveljskega dimnika ponujajo še kar nekaj drugih znamenitosti. Ena izmed takšnih je Lovski gradič ali Arzenškova oziroma Peklarjeva domačija, ki stoji ob trgu Franca Fakina in velja za najstarejšo hišo v Trbovljah. Danes je preurejena v restavracijo in protokolarno dvorano. Po urbarju je bila zgrajena leta 1582, na zgradbi pa nosi letnico 1695, omenjena pa je kot grofovska lovska hišica. V prvi polovici 19. stoletja je hiša pripadala Jakobu in Mariji Peklar. V njej sta imela gostilno in mesnico. 100 let kasneje pa jo je dobila roke Ljudmila Arzenšek. Zgradba je bila nato dana v last kulturne dediščine in bila obnovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ohranili so njeno podobo. Znotraj se nahajajo protokolarna soba, gostilna in galerija, ki pa se ni obdržala dolgo. Zaradi potreb gostilne so na zadnji strani Lovskega gradiča prizidali še zimski vrt.
Najbolj znana osebnost iz Trbovelj pa je bila Ana Dimnik (1852–1921). Po poroki s Francem Dimnikom iz Hrastnika se je preselila v Trbovlje in prevzela vodenje gostilne. Kot osebnost je slovela kot trdnjava slovenstva, saj je zagovarjala enakopravnost slovenskega jezika z nemškim, želela si je šol s slovenskim jezikom in se zavzemala za združitev slovanskih narodov v eni državi. Zaradi njenega poguma so ji nadeli ime slovenska mati. V hiši, kjer je živela, danes obratuje znana picerija Dimnik, v katero zahajajo tako mlade kot starejše generacije. Prav tako je zgradba spomeniško zaščitena trška hiša iz druge polovice 19. stoletja. V njej se nahaja tudi spominska soba Ane Dimnik.
Trbovlje sicer predstavljajo industrijsko mesto, vendar za turiste predstavljajo izjemno zanimivo točko. Trboveljski dimnik ponuja edinstven pogled na staro rudarsko mesto, tisti, ki so dovolj drzni in si upajo zlesti do vrha, pa lahko vidijo čudovit razgled na okoliške hribe in pogled z vrha seže celo do Kamniško–Savinjskih Alp. Poleg trboveljskega dimnika pa se v samem centru mesta nahajajo še številne kulturne znamenitosti; od najstarejših mozaikov, ki prikazujejo življenje rudarjev, do rudarskih rovov, muzeja in še številnih drugih stvari, ki pa jih morate raziskati sami.
Foto: Blažka Petek, Helena Vehovec, Mateja Saja.
