Žička kartuzija, nekoč samostan strogega režima
V Žički kartuziji sem bila z družino prvič, vendar me je mir navdušil, da se bomo vsekakor še vrnili. Sicer izhajam s podeželja, vendar ko prideš v Žičko kartuzijo, se čas ustavi. Žička kartuzija je kraj, kjer se je včasih nahajal samostan strogega režima – Kartuzijani. Imeli so točno določena pravila (tako glede oblačenja, prehranjevanja, dnevnega reda ipd.).
Žička kartuzija leži v občini Slovenske Konjice (kraj Stare Slemene). Do nje je pot možna na več načinov. Če se peljete iz Ljubljane proti Mariboru, se lahko odcepite z avtoceste v Dramljah. Če imate izbrano najkrajšo pot na navigaciji, vas bo popeljala čez avtocesto levo in po vaseh (čez Straže na Gori). Vmes se ti že zazdi, da pot ni prava, saj te pelje navzgor (del poti je tudi makadamske in zelo ozke). Na določeni točki se cesta začne spuščati in potem kmalu pred seboj zagledate parkirišče in Gastrož, kjer se kupijo vstopnice. Druga pot pa je, da se z avtoceste odcepite za Slovenske Konjice. Cesta je širša ter v celoti asfaltirana.
Ko parkirate, vas že na vratih Gastroža pozdravi prijazno osebje. V primeru gneče pa stopite notri, kjer vas bodo sprejeli. Vstopnice potrebujete za vstop v celoten kompleks. Cena vstopnice za odrasle je 6,00 EUR, za otroke do 6. leta starosti je vstop brezplačen, za otroke med 6. in 10. letom starosti pa je cena vstopnice 3,00 EUR. Če imate SPAR PLUS kartico, pa je cena na odraslega 4,5 EUR (kar se vsekakor splača izkoristiti). Za skupine imajo dodatne popuste in ugodnosti. Ko kupite vstopnice, dobite tudi zemljevid notranjosti s točkami. Ponudijo vam tudi avdiovodnike – v petih jezikih (kar seveda je zelo priporočljivo, če ste tukaj prvič). Ko pridete do točke, ki je označena na zemljevidu, pritisnete številko in poslušate vsebino o tem delu objekta (točke so označene na stenah). Glas je prijeten in zazdi se nam, da bi lahko poslušali in poslušali. Žičko kartuzijo si lahko ogledate od maja do oktobra. Ob ponedeljkih imajo zaprto. Od torka do nedelje je delovni čas od 10.00 do 18.00. Lahko pa se po predhodnem dogovoru dogovorite tudi izven delovnega časa. Vsekakor vse informacije dobite na spletni strani TIC Slovenske Konjice.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Ines Štandeker, Maja Pregelj, Bernarda Štiglic, Anja Hočevar, Lilijana Kosič, Mirjam Daljevc, Mojca Kocar, Mateja Hočevar, Marko Kužnik
Kar velik del stavb je podrt. Vendar kljub temu preko poslušanja dobimo predstavo, kot da življenje tam teče še danes. V notranjosti imajo tudi stalne razstave. Osebje, ki se giblje po objektu, je zelo prijazno in ustrežljivo. Lahko pa kupite tudi različne spominke (lončarski atelje, Otakarjeva peninska klet, zeliščna prodajalna). Ker imate avdiovodnike, si lahko kadarkoli ponovno zavrtite oziroma kaj preskočite. Pod določenimi točkami je več besedila kot pod drugimi. Prilagodite si lahko tako pot kot trajanje obiska. Tako si lahko ogledujete in poslušate po več ur, lahko pa končate v pol ure. Vseh točk je 21, ki si jih razporedite po želji. Pomemben se mi zdi tudi dostop, ki je primeren za vsakega. Na dvorišče se lahko pride tako z otroškimi vozički kot z invalidskimi vozički. Del terena pa je razgiban, travnat in kamnit, kjer je dostop otežen predvsem za invalidske vozičke. Otroški vozički pa danes pridejo že povsod.
Kot je bilo že v uvodu zapisano, je to del Slovenije, kjer je izrazito mirno okolje. Za piko na i poskrbi tudi telefonsko omrežje, ki ga tam ni. S prijatelji smo se pohecali, da so že v 12. stoletju dali motilce signala, saj je bil možen le klic v sili. Tam se čas ustavi še danes in ni čudno, da so se v to dolino že v 12. stoletju nastanili menihi. V tem delu so res lahko živeli skriti pred svetom, se posvečali molitvi, meditaciji in živeli po svojih redovnih pravilih.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Imamo zgornji in spodnji samostan. V zgornjem samostanu so živeli menihi v popolni tišini, posvečali pa so se umskemu delu. V spodnjem samostanu pa so živeli bratje konverzi, ki so v nasprotju z zgornjim samostanom, se posvečali ročnim opravilom, ki so bila potrebna za obstoj samostana. Kmalu po nastanku samostana so zgradili „hospital“, ki je služil za nego bolnikov. V 14. stoletju pa je bila tukaj bogata knjižnica z več kot 2000 knjigami. Nastajali so znani srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (kar nam je znano tudi iz šolskih dni). Kartuzijanci pa so znani tudi po naravnem zdravilstvu in lekarništvu. Tuje pa jim ni bilo niti mlinarstvo, steklarstvo, ipd. Imeli so tudi določena pravila glede prehrane. Niso smeli uživati štirinožnih živali. Njihova prehrana je temeljila predvsem na zelenjavi. Uživali pa so tudi polže, žabe ipd. Seveda je bila prehrana odvisna tudi od tega, ali so delali ročna dela ali umsko. Če česa niso pojedli, so morali vrniti nazaj in niso smeli zadržati pri sebi za kasneje. Iz kuhinje je bila lina (vidna še danes), iz katere so podajali hrano. Vstopiti pa so smeli le redki, s posebnimi dovoljenji. Redovno življenje je zamrlo leta 1782. Od takrat dalje je bilo to območje prepuščeno času. Narejeno je bilo v zadnjih desetletjih kar nekaj raziskovanj tega prostora, kar je razvidno tudi iz stalnih razstav. Leta 2015 je praznovala že 850 let.
Danes pa je tukaj tudi prizorišče za civilne poroke, koncerte v okviru Poletnih glasbenih večerov, duhovne tabore, priložnostne razstave itd.
Po končanem obisku lahko še kaj dobrega pojeste ali popijete v Gastožu, naročite katero izmed samostanskih jedi. Je najstarejša še delujoča gostilna na Slovenskem iz leta 1467.
Lahko pa se odpravite tudi na kakšen pohod v bližini. Prav izpred vhoda gre smerokaz za pešpot tudi do Stolpnika. Če imate otroke, pa se lahko zapeljete do mini živalskega vrta v bližini. Če želite več dni posvetiti sebi in miru, pa priporočam, da v bližini prenočite in se vrnete kakšen dan kasneje v naše vsakdanje hitro življenje.
Mi smo tukaj pridobili lepe spomine, se umirili, sveže zadihali, se ohladili ter osvežili naša življenja. Bil je eden izmed skupnih izletov. Priporočam celotnim družinam, vsem generacijam. Vsak bo našel nekaj za sebe. Mogoče le spoznal nekaj novega ali pa se za nekaj časa ustavil in spoznal samega sebe.
