Pot spominov in tovarištva je sprehajalna pot po trasi, kjer je nekoč stala žica
Ljubljana, ki jo nekateri imenujejo zeleno mesto, se lahko pohvali z edinstveno krožno pešpotjo, ki bi nam jo v marsikaterem mestu, zaradi urejenosti, lahko zavidali. Vsekakor pa ni zavidljivo zgodovinsko ozadje te, danes zelo priljubljene rekreacijske poti. Prelepa peščena pot, obdana z drevesi, ki nas pelje po obrobju slovenske prestolnice, namreč poteka po trasi, kjer je v času druge svetovne vojne stala žica.
Preselimo se v leto 1942, ko je italijanska vojska začela z okupacijo mesta Ljubljane. Še bolj zanimivo je to dejstvo zato, ker je šlo za eno redkih glavnih mest v Evropi, ki so bila povsem okupirana. Italijani so februarja v enem dnevu zgradili začasni obroč okoli mesta. Prvotno so uporabili le žico in kole, kasneje pa so okupacijski obroč še bolj utrdili. Ustanovili so celo Komisijo za zgraditev utrjenega zidu okoli Ljubljane. Šele takrat so nato v okupirano območje zaobjeli celotna obmestna naselja, ki so bila do takrat izven žice. Prehod v ali iz mesta je bil mogoč le na enajstih cestnih prehodih, ki so jih imenovali bloki. Ker si za to potreboval dovolilnico, ki je mnogi seveda niso imeli, so prebivalci takrat vzpostavili tudi skrivne prehode po rovih. Okupatorji so zasedli tudi nekaj hiš ob trasi, ter zgradili skupaj preko 200 bunkerjev. Celoten obseg obroča je bil dolg slabih 30km. Ljubljana je bila okupirana dobra 3 leta ali natančneje 1171 dni.
Tradicionalni pohodi, ki še danes potekajo v začetku maja, so se začeli že kmalu po koncu druge svetovne vojne. Prvi pohod je bil sicer junija leta 1957, ko je v Ljubljani potekal Festival telesne kulture. Od leta 1985, ko je mestna občina celotno pot preuredila v lepo sprehajališče, pa potekajo pohodi tisti vikend, ki je datumsko najbližje 9. maju. Na ta dan leta 1945 je bila Ljubljana namreč osvobojena okupatorja, na isti dan leta 1985 pa so potem tudi otvorili pešpot. Veliko je bilo polemik o poimenovanju poti, saj je zgodovinsko zaznamovana z dogodki, ki so še dandanes predmet marsikatere razprave. Najbolj se je obdržalo ime Pot spominov in tovarištva, na kratko PST. Nekateri pot poimenujejo tudi Pot ob žici ali samo Pot. Predlagano ime, ki je zgodovinsko manj obremenjeno, a se ni najbolje prijelo, je bilo tudi Zeleni obroč. Slednje poimenovanje pravzaprav zelo dobro odraža današnjo podobo preko 30 km dolge sprehajalne poti okoli Ljubljane.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Anica Anič, Martina Cvahte, Metka Simonič, Rebecca Krizan.
Pot spominov in tovarištva je sedaj zelo priljubljena rekreacijska površina, kjer lahko srečamo različne sprehajalce, od družin z majhnimi otroki, do starejših, ki se odpravijo na nedeljski sprehod, ali pa tekačev, ki pot uporabljajo za rekreacijo. Posebno priljubljena je sprehajalna pot zato, ker tam ni prometa. Dovoljeno je zgolj kolesarjenje, pa še to le pod pogojem, da z vožnjo ne oviramo pešcev in ostalih obiskovalcev. Če se na sprehod odpravimo z našim štirinožnim prijateljem, mora biti na vrvici, hkrati pa je naša odgovornost, da poskrbimo, da pot ostane čista tudi za tiste, ki bodo prišli za nami. Pot spominov in tovarištva je večinoma peščena, široka 4 m in poteka razmeroma izven naseljenih območji. Ker pa se je Ljubljana v zadnjih desetletjih širila in so na mestnem obrobju rasle nove stanovanjske soseske, je ponekod speljana tudi med hišami ali bloki. Povsod pa nas spremljajo oznake oz. smerokazi, ki nam kažejo kje se pot nadaljuje. Še ena posebna značilnost Poti spominov in tovarištva so drevoredi, ki so zasajeni ob večjem delu poti. Šlo naj bi za skupine 88ih dreves, kot spomin na jugoslovanskega voditelja Tita, ki je živel 88 let.
Ker gre za krožno pot je povsem vseeno kje začnemo. Oznake kilometrov in kontrolne točke pa se začnejo na Viču. Od tam označbe kilometrov sledijo v smeri urinega kazalca. Pot spominov in tovarištva nas torej od Viča popelje proti severu, mimo Biotehniške fakultete in živalskega vrta do Koseškega bajerja. Na tem delu poti se sprehodimo skozi najdaljši strnjen drevored, ki se razteza na dolžini 3 km. V okolici živalskega vrta in Koseškega bajerja je v primeru zadovoljivih snežnih razmer pozimi urejena tudi steza za tek na smučeh. V ostalih letnih časih si blizu živalskega vrta lahko ogledamo nastajajoči Park prijateljstva, kjer je že kar nekaj državnikov ob talnih ostankih bunkerja zasadilo drevesa v znak miru. Lahko pa se ustavimo le ob Koseškem bajerju, kjer je ob sončnih dnevih zelo živahno. Od bajerja nadaljujemo skozi Koseze in Šiško, ob severni ljubljanski obvoznici mimo Brinja in pot nas pripelje do Gramozne jame, kjer je bilo v času druge svetovne ustreljenih okoli 200 talcev. Na tem mestu danes stoji spomeniški kompleks, ki ga je zasnoval arhitekt Vinko Glanz, katerega del je tudi spomenik talcem ustvarjalca Borisa Kalina.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Pot spominov in tovarištva nas kmalu zatem popelje mimo največjega ljubljanskega pokopališča, Žal. Pot spominov in tovarištva se zelo lepo vključi v izvirno arhitekturno delo svetovnega slovesa, ki jo je zasnoval naš znameniti arhitekt Jožete Plečnik. Po severnem obrobju BTC-ja se nato usmerimo proti Polju, kjer ob vzhodni ljubljanski obvoznici nadaljujemo proti Fužinam. Tudi na tem delu poti se izmenjujejo poseljeno območje in vrtovi ali travniki ob katerih se sprehajamo. Pot nas ob reki Ljubljanici pod avtocestnim mostom pripelje mimo psihiatrične bolnišnice Polje do Fužinskega gradu. V njem danes najdemo Arhitekturni muzej. Ob nadaljevanju po PST-ju se že usmerimo proti jugu, kjer se pot edinkrat v svojih 33 km zares vzpne. Pridemo namreč do vznožja Golovca. Po razmeroma strmem vzponu se pot uravna in poteka po grebenu, kjer nas ves čas obdaja gozd. Nato se na drugi strani spustimo proti Rudniku. Ob sprehajališču nas pričaka drevored, ki pravzaprav poteka po severnem robu Ljubljanskega barja. Mimo Livade nadaljujemo skozi naselje Murgle, kjer večino časa sledimo potoku Mali graben. Pot nas zopet pripelje do Viča in tako se sklene celoten krog.
Na mestih, kjer so nekoč stali bunkerji, so danes v spomin postavljeni osem kotni spomeniki. Prav tako je pot zelo lepo urejena, kjer prečka potočke so postavljeni slikoviti leseni mostovi, ob poti pa je tudi dovolj klopi in počivališč, kjer se lahko ustavimo ter si odpočijemo.
Le redki se odločijo za pohod po celotni trasi, saj to zahteva celodnevni izlet, mnogi pa se sprehodijo po delu poti, ki je njim najbližji ali pa morda najbolj zanimiv zaradi drugih ljubljanskih znamenitosti, ki so v bližini. V Ljubljani v začetku maja poteka tudi tradicionalna prireditev Pot ob žici, ko pa po PST-ju kar mrgoli sprehajalcev. V sklopu omenjene prireditve potekajo tudi šolski teki in teki trojk, ki so speljani po (delu) Pot spominov in tovarištva.
Vsekakor pa se je vredno kakšno popoldne odpraviti na sprehod po delu Poti spominov in tovarištva, ki nas opominja na zgodovinska dejstva in hkrati navduši s svojo urejenostjo. Čeprav res večinoma na PST-ju srečujemo Ljubljančane, pa vsekakor obisk ne bo pustil ravnodušnih tudi obiskovalcev iz drugih krajev.
