Grmada je mirna soseda najbolj obiskane gore v Sloveniji
Ljubitelji gora zagotovo z nejevoljo opazujete krajšanje dni in se soočate s pomanjkanjem idej, kam bi se lahko na hitro povzpeli po koncu delovnega dne, ko si želite ob lepem vremenu uloviti še zadnje sončne žarke. S svojo lego na obrobju Ljubljane in svojo lahko dostopnostjo lahko v izogib gneči na najbolj obiskani slovenski gori Šmarni gori prav tako uživate v prečudovitem razgledu na njeni nekoliko višji zahodni sosedi, ki se imenuje Grmada.
Grmada je vsekakor ena izmed najboljših idej, kam na enkratni razgled ob sončnem vzhodu ali na hiter popoldanski izlet, saj vsakdo, ki se je kdaj povzpel nanjo, ve, da so razgledi v mirnem okolju z nje naravnost neprecenljivi. Je ena izmed dveh vrhov Šmarne gore, ki se nahaja le 7 metrov višje od znane Šmarne gore. S svojimi 676 metri nadmorske višine se Grmada tako dviga približno 300 metrov nad Ljubljansko kotlino in v lepem vremenu na eni strani ponuja razgled vse do Alp, na drugi strani pa vse do Snežnika in Gorjancev. Grmada je idealen prostor, kjer lahko v tišini opazujete razgled na klopci, medtem ko se na drugem šmarnogorskem vrhu kar tre ljudi, ki uživajo v domačih dobrotah tamkajšnje koče.
Najbolj priljubljeno izhodišče na ciljni vrh Grmada se nahaja v Tacnu in se usmerja proti vrhu po Mazijevi stezi. Grmada bo v povprečju s te strani dosežena že po dobri uri, naredili pa boste približno 373 metrov nadmorske višine. Do njega se s Celovške ceste v Ljubljani tik za uvozom na Gorenjsko avtocesto v križišču v desno odcepi cesta proti Vižmarjam in Tacnu. Nadaljujemo proti Tacnu in se takoj za mostom preko reke Save usmerimo na večje brezplačno parkirišče. Parkirate in se pri parkirišču usmerimo na desno ter nadaljujemo ob cesti. Opazili boste oznake za Šmarno goro, ki vas kasneje po pločniku usmerijo na desno in označujejo nadaljevanje poti naprej po cesti, vse do križišča med Thumovo ulico in Ulico Janeza Rožica. Tam na desni strani na kamnitem stebru lahko opazite markacijo, na levi strani pa nadaljujete po ožji planinski poti. Po poti se morate sem in tja občasno tudi skloniti, če ste nekoliko višji, a je ta pot krajša in kmalu že pridete na cesto, kjer lahko opazite planinske table. Prečite cesto in se začnete vzpenjati po poti, kjer so debla razporejena tako, kot bi hodili po stopnicah. Pot že pri začetku postane nekoliko bolj strma in vas vodi vse do položnejšega prostora, kjer lahko na deblu opazite tablo, ki označuje razpotje. Desno vas pot vodi po Partizanski cesti, vaša pot pa vas usmeri naravnost.
Svoj vzpon nadaljujete po levi in pri razpotju nadaljujete po Mazijevi stezi, kjer se pot nekoliko razširi. Grmada še ni opazna, sledi tudi krajši spust, ki vas naj nikar ne prestraši, saj boste kaj kmalu še prispeli do razpotja, kjer ponovno sledite Mazijevi stezi navzgor. Vmes vam priporočam, da se večkrat ustavite za trenutek in se razgledate po čudoviti dolini. Ob poti lahko na kamnu opazite tudi napis, ki označuje počastitev 60-letnice S.P.D. Povzpnete se še malo in Grmada je že skoraj osvojena. Priključite se Pogačnikovi in Westrovi poti ter nadaljujete desno po grebenu vse do vrha. Grmada nam s te točke ponuja prekrasen pogled proti jugovzhodu, kjer se ob lepem vremenu vidi vse do Snežnika, Trnovskega gozda in celo Nanosa. Čeprav je to najpogostejša steza, ki je predvsem priljubljena zaradi svoje enostavnosti in hitrega sušenja po dežju, tudi tu previdnost v zimskem času in priporočena pohodniška oprema nista odveč.
Za izhodišče lahko izberete tudi Vikrče, od koder se dviga zahtevna Pogačnikova pot z 356 metri nadmorske višine, za katero v povprečju tudi potrebujete eno uro. Vendar pazite, ta pot je znana po svoji težavnosti in zahteva precejšnjo previdnost, saj so na žalost na tej poti že poročali o smrtnih izidih. Prav iz tega razloga je zanjo v vseh letnih časih priporočena čelada in samovarovalni komplet. Pri istem mostu, kot je opisano pri prvi poti, tokrat za mostom preko reke Save zavijete levo proti Pirničam. Nekaj minut za tem boste takoj za avtobusnim postajališčem opazili avtobusno postajališče in gostilno Kovač. To je tudi vaše izhodišče, ker pa v tem delu ni zagotovljenega brezplačnega parkirišča, vam svetujem, da se do tja zapeljete z mestnim prevozom, vas kdo zapelje, vaš jekleni konjiček zapeljete do cerkve v Spodnjih Pirničah ali pa na plačljivo parkirišče pri klubu Lipa.
Od gostilne Kovač najprej hodite po asfaltni cesti do križišča, kjer se na levo odcepi stranska in ožja pot, ob kateri boste lahko opazili znak za prepovedan promet. Za lažjo orientacijo boste na levi strani lahko opazili tudi zeleno tablo za gozdno učno pot. Nadaljujete del poti ob cesti, kjer boste opazili rumeno tablo, ki označuje zasebno parkirišče in na precepu zavijete ostro na levo, kjer se pot začne vzpenjati. Nadaljujete po ožji poti in po nekoliko slabše označeni poti prispete do začetka plezalne poti, označeno z rdečo tablo in vas usmeri navzgor. Dobro zavarovana pot vodi med skalovjem in vas vodi po ozki soteski strmo navzgor.
Pot postane nato položnejša in se nadaljuje prečno po desni strani. Pazite, da res poskrbite za vašo varnost, saj se tu srečate z najzahtevnejšim delom poti. Pot se namreč postavi navpično pokonci, kjer se povzpnete s pomočjo skob in jeklenice, na katero se lahko dodatno zavarujete s samovarovalnim kompletom. Nadaljujete in kasneje prispete do previsa, kar vam dostop še dodatno oteži. Ko prispete na vrh previsne stene, vam je vrh že precej bližje. Kmalu lahko opazite spet oblikovano gozdno pot, ki ji sledite mimo klopce do vrha. Sestop vam zaradi nevarnosti raje priporočam po Westrovi poti.
Pot na vrh Grmada priporočam za vse vrste pohodnikov, tako začetnike kot tiste, ki si želijo opraviti hiter in intenziven kondicijski trening, nanjo pa se lahko brez skrbi odpravite v vseh letnih časih, a je pozimi potrebna dodatna previdnost. Všeč mi je predvsem, ker je mnogo manj obljudena kot pot na Šmarno goro in je prav zato občutek hoje v hrib bistveno bolj miren in pristen. V primeru, da vas zamika kakšen domači obrok ali pijača, pa se lahko iz Grmade preprosto spustite do Šmarne gore, kjer se lahko okrepčate.
Foto: Tina Stegne, Dejan Kranjc, Sneža Brojan.