Blog

Samostan Stična je edini še delujoči Cistercijanski samostan v Sloveniji

Le dobre pol ure vožnje iz Ljubljane nas loči od Stične, relativno majhnega naselja v občini Ivančna Gorica. Stična stoji na nadmorski višini dobrih 355 metrov, njena površina pa znaša dobrih 6 kvadratnih kilometrov. Največja in tudi glavna znamenitost tega mesta je samostan, ki je še edini delujoči cistercijanski samostan v celotni Sloveniji.  Pod okriljem samostana deluje tudi Muzej krščanstva na slovenskem.

Stična predstavlja tudi izobraževalno središče za celotno občino. Ima osnovno šolo in pa tudi srednjo, poimenovano po Josipu Jurčiču. Šola se nahaja nekje med Stično in pa Ivančno Gorico.

Kljub temu, da je samostan izredno pomembnega kulturnega pomena, pa le malokdo dejansko pozna njegovo pomembno vlogo. Stična je ljudem bolj znana po festivalu, ki se odvija vsako leto, imenuje pa se Stična mladih. Katoliška mladina se na dan festivala zbere in v ogromnem številu zasede vse travnike okrog samostana, se tam zabava in sklepa nova prijateljstva. Številka obiskovalcev festivala se giblje okrog 10.000, nekoliko manjša številka in tudi manjša prepoznavnost pa zaznamujeta Festival Stična, ki je kulturni poletni festival. Organizira ga kulturno društvo Stična.

Tudi sama sem bila večkrat že udeleženka Stične mladih. Samostan mi je bil vsako leto všeč zaradi svoje podobe in vsega, nikdar pa nisem dejansko vedela, kako zelo pomemben je.

Samostan Stična je uradno ime, drugače pa samostan nosi tri različna (neuradna) imena. Nekateri ga imenujejo Cistercijanski samostan Stična, spet drugi mu govorijo Cistercijanska Opatija Stična. Njegovo tretje ime se glasi Stiška cisterca. Samostan Stična velja za najstarejši samostan na današnjem ozemlju, ki ga obsega Slovenija, poleg tega pa velja tudi za edini cistercijanski samostan, ki še vedno deluje. Drugi tak samostan je bil samostan v Kostanjevici in Krki. Samostan Stična pod svojim okriljem drži baziliko žalostne Matere božje, ki med drugim nosi funkcijo župnijske cerkve. Tako cerkev kot tudi samostan sta zavarovana kot nepremična spomenika državnega pomena, samostan pa predstavlja pomembno versko in pa tudi kulturno središče.

Kliknite na sliko, če jo želite povečati.

Avtorji fotografij: Svetlana Lana.

Samostan Stična je bil ustanovljen davnega leta 1132, kmalu zatem pa je postal zelo pomembno versko in pa tudi kulturno ter gospodarsko središče celotne Kranjske. Samostan je v svoji knjižnici skrival tudi dragocene iluminirane rokopise v latinskem jeziku iz 12. in pa tudi 13. stoletja. Rokopisi so nastali v stiškem skriptorju, v knjižnici samostana pa so vili vse do jožefinskih reform. Leta 1428 je v samostanu Stična nastal tudi Stiški rokopis, ki za slovensko slovstvo nosi izredno velik pomen, saj je eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

Stoletja so minevala in samostan je sproti spreminjal svojo arhitekturno podobo. Prav zaradi tega lahko danes na njem zasledimo sledi, ki so jih pustila tri pomembna obdobja zgodovine, in sicer gre za gotiko, barok in pa romantiko. Nedotaknjeno pa je ostalo (najstarejše) jedro samostana. Tega tvorita znameniti krožni hodnik in pa redovna cerkev.

Leta 1784, ko so bile na udaru reforme Jožefa II., je bil samostan razpuščen, ponovno pa je bil samostan obujen pred sto dvajsetimi leti, vse od takrat pa deluje povsem nemoteno. Samostan je svojo razglasitev doživel šestega oktobra, leta 1999, zanj pa sta bila pomembna dva arhitekta. Njuni imeni sta Francesco Ferrata in pa Candido Zulliani.

Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.

Ustanovitev samostana je povezana z oglejskim patriarhom Pelegrinom I., ki je želel ustanoviti prvi samostan na ozemlju Kranjske, zaradi česar si je tudi pridobil zemljo v kraju Sitik, katera je ustrezala vsem merilom v povezavi z lego za cistercijanski samostan. Pred tem na ozemlju Kranjske namreč ni bilo nobenega samostana. Gradnjo samostana je vodilo 12 menihov, ki so prišli iz različnih samostanov po Franciji in iz enega izmed samostanov na Štajerskem. Menihi so se v samostan Stična uradno vselili 8. julija 1135. Samostanu je pripadala tudi zelo velika posest, ki se je kasneje še razširila. Leta 1136 se je pojavil prvi opat, Vincencij po imenu. Dvajset let kasneje je Pelegrin sam posvetil cerkev Matere božje.

Kljub vsem dejstvom in ohranjenim listinam pa obstaja legenda o nastanku samostana. Ta pravi, da se je samostan Stična najprej gradil na nekem drugem kraju, kjer pa se je njegovo zidovje vsako noč podrlo in zato so morali vsak dan začeti na novo. Nekega dne pa so menihi v bližini zagledali zelenega ptiča, ki je v latinščini pel: Tu naj bo! Menihi so začeli tu graditi, zidovje pa se ni nič več rušilo.

Cistercijanski menihi so se poleg molitve posvečali tudi delu, kulturi, dobrodelnosti, gospodarskim dejavnostim, dušnemu pastirstvu, poleg vsega tega pa so tudi pridobivali druge župnije. Prvo župnijo je samostan Stična pridobil leta 1256, zadnjo pa dobrih štiristo let kasneje. Prav tako je samostan svoje posesti širil, največji prispevek pa so dajale pomembne plemiške družine, ki so v samostanu kasneje tudi našle svoj večni počitek. Med drugim je svoj grob v samostanu dobila tudi žena avstrijskega vojvode Leopolda III.

Prostori samostana so skozi zgodovino doživljali razne krize, med drugim so bili opustošeni zaradi turških vpadov, poleg tega pa so tudi služili raznoraznim namenom. Najhuje pa se je samostanu zgodilo med drugo svetovno vojno, ko je bilo celotno poslopje bombardirano. Leta 1950 je bila večina posesti, ki so bile v lasti samostana, nacionalizirana. Samostan je nov razcvet doživel šele z nastopom dr. Antona Nadraha. Po denacionalizaciji je z vrnitvijo samostanskih prostorov znotraj obzidja samostan ponovno prevzel prvotno funkcijo, ki traja še danes.

Okolica samostana je dandanes čudovito urejena, zato se je v pomladnih mesecih pravi užitek sprehajati tam okrog, nekaj posebnega pa je, če si lahko del Stične mladih, kjer se prav gotovo nabere ene izmed najlepših možnih spominov. Samostan je že od zunaj videti nekaj posebnega, njegova notranjost pa nas bo prav gotovo očarala.

Sama sem se vedno znova rada udeleževala Stične mladih, kjer sem spoznala čudovite prijatelje, doživela marsikaj zanimivega in videla lepe reči. Tudi sedaj, ko se festivala ne udeležujem več, se rada kdaj, ko sem blizu, zapeljem do Stične, si ogledam samostan in uživam v prelepi okolici. Samostan sledi Jezusovemu načelu, da je vsakdo dobrodošel, prav zato samostan nikomur ne zapre vrat in vsakomur rad pokaže čudovito notranjost in pa tudi zunanjost, ki je res lepo urejena.

Mogoče se obisk nekega samostana na prvi pogled ne sliši ravno zanimiv ali pa celo vreden časa, vendar, ko človek vidi samostan Stična in vso njegovo lepoto, pomisli, da cerkve mogoče res niso tako zelo dolgočasne, kot sem nam sprva zdi.