Snežnik je najvišji vrh južne Slovenije
Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi z naslovom Pot zapisal: »Po gorah hodi tiho. Tu moraš glasove sprejemati, ne pa oddajati.« V mestih je vedno hrup, povsod so gneče in naglica. Vsake toliko je treba oditi iz vsega skupaj, nekam, kjer smo lahko svobodni in dihamo svež zrak. Gore so pravi prostor za kaj takega. V gorah ne bomo našli glasne mladine, ne bo hupanja avtomobilov in pomešanih glasov ljudi, ki tekajo čez pločnik. V gorah je tišina, kateri se moramo preprosto prepustiti in v njen uživati. Slovenija se lahko, kljub svoji majhnosti, postavlja s kar nekaj vrhovi, ki navdušujejo vsakogar, ki se nanje povzpne. Večina, če ne kar vsi, vrhov nam ponuja enkraten pogled na dolino, ki zaradi svoje oddaljenosti in majhnosti daje občutek, kot da jo lahko zaobjamemo v dlan. Gora z imenom Snežnik je primer take gore.
Snežnik spada v Primorsko-notranjsko regijo, najdemo pa ga lahko v občini Ilirska Bistrica. Površina same gore znaša 95 kvadratnih kilometrov, v višino pa sega od 1.745 pa do 1.242 metra. Zanimivo dejstvo o gori je to, da njeno prebivalstvo šteje 20 ljudi. Ta vzpetina namreč za samostojno naselje velja že od davnega leta 1989, njeno poseljenost pa sestavljajo predvsem gozdarske koče, zaselki in pa tudi počitniške hišice, katerih večina je nastala predvsem v zadnjih letih. To dokazuje, da se ljudje vedno raje umikamo mestnemu vrvežu in se zatekamo v spokojnost ter svežino narave. Poseljenost gore je nastala predvsem iz dela Ilirske Bistrice in pa tudi Koritnic, ki so srednje veliko oziroma manjše naselje ob Ilirski Bistrici.
K poseljenosti Snežnika spadajo tudi tri naselja. Gomance so prvo tako naselje, do njih pa lahko dostopamo po cesti, ki vodi iz Zabič. Gre za še eno manjše naselje. Drugo tako naselje se imenuje Mašun, ki ga sestavljajo predvsem gozdarske koče, bolj pomemben pa je gradič, ki je bil v lasti rodbine Schonburg-Waldenburg. Ta je bila do začetka druge svetovne vojne lastnica velike večine gozdov, ki poraščajo Snežnik. Danes je na gradiču ohranjen le par stolpov, nastalih leta 1874, gre pa za lovski gradič. Do gradiča in samega naselja se lahko pride po cesti, ki vodi iz Pivške kotline. Tu in tudi na Okroglini so gojitvena lovišča. Tretje izmed teh naselij pa se imenuje Sviščaki, ki pa so gorski rekreacijski center in posledično tudi zelo priljubljena točka izletnikov. Center stoji na višini 1240 metrov, poleg tega pa lahko najdemo v bližini tudi planinski dom in pa naselje počitniških hišic. Poleg tega pa je tu tudi smučišče in pa pomembna točka za pohodnike – od tu se začne pot na tako imenovani Veliki Snežnik.
Sam vzpon na to vzpetino ni pretirano zahteven, a tudi tako lahek ni, da bi lahko rekli, da gre za malce težji sprehod. Pot pa nam seveda lahko olajša prava obutev, pozimi pa tudi topla obleka. Največ pa seveda šteje plastenka vode v nahrbtniku in fotoaparat za lovljenje čudovitih prizorov. Ta vrh na svoji najvišji točki pohodnikom ponuja planinsko zavetišče. Poleg pohodnikov lahko tod najdemo tudi gorske kolesarje, Snežnik pa spada pod del pomembne evropske pešpoti, in sicer pod tako imenovano pešpot E-6. Gre za pot, ki poteka vse od Laponske, tudi preko Kopra in vse do mesta v Grčiji, imenovanega Alexandroupoli. Slovenski del poti se imenuje Ciglarjeva pot, poteka pa vse od Radeljskega prelaza pa do Strunjana, znaša pa kar 260 kilometrov. V Mašunu so leta 1975 pot (slovenski del) odprli. Celotna dolžina E-6 znaša 350 kilometrov, v Sloveniji pa imamo 39 kontrolnih točk.
Najvišji vrh Snežnika se imenuje že omenjeni Veliki Snežnik (najvišja slovenska nealpska gora), ki se lahko ponaša z višino 1796 metrov, od tu pa je razgled resnično čudovit. Nekaj metrov pod vrhom se nahaja planinsko zavetišče, ki je prav tako že bilo omenjeno. Imenuje se Draga Karolina. Slednja je odprta vse mesece, razen v novembru, odprta pa je za vikende in ob praznikih. Pozimi je koča odprta le takrat, ko so ugodne vremenske razmere. Od avgusta pa do septembra je odprta čisto vsak dan.
Pod Snežnikom se nahaja tudi grad s taistim imenom, ki pa se nahaja blizu kraja Kozarišče. Prvotno naj bi grad bil trdnjava, sam grad pa so prvič omenili v zapisih, nastalih leta 1269. Ob gradu lahko najdemo dve umetni jezerci, dandanes pa je grad oblikovan kot muzej, tu pa se lahko organizira tudi poroko.
Na sam vrh Snežnika vodi več različnih poti, najboljša izbira pa je, po mojem mnenju, vzpon, začet iz Sviščakov. Gre za približno dvourni pohod, ki pa ni pretirano zahteven. Svoje vozilo lahko parkiramo pri sviščaškem planinskem domu, nato pa se peš odpravimo čez travnik, od koder se vzpnemo po stezi v smeri Snežnika. Nedolgo zatem prispemo do ceste, v križišču pa zavijemo levo, ko pridemo do kapelice pa sledimo kolovozu, ki gre skozi gozd. Po nekaj časa prispemo do nekoliko slabše stezice, ki pa nas pripelje do razcepa. Ena pot vodi na Mali Snežnik, druga pa na Velikega. Izberemo slednjo in kmalu lahko pridemo do zavetišča, od samega vrha pa nas od zavetišča loči le nekaj metrov.
Mali Snežnik je vrh, visok približno 1690 metrov, nanj pa vodijo 3 različne poti. Gre za vrh, ki se nahaja na zahodni strani grebena, do tu pa se odpre resnično prelep razgled na Veliki Snežnik in vse ostalo okoliško hribovje. Vse tri poti, ki vodijo na vrh te vzpetine veljajo za lahke, za vsako pa ne bomo porabili več kot dve uri. Prva pot vodi iz Snežniške Grde jame, druga iz Sviščakov, tretja pa iz Grde drage.
V sami okolici Snežnika lahko najdemo cel kup hotelov, v katerih se lahko nastanemo in v teh krajih ostanemo kar nekaj dni. Cene na noč nihajo vse od dvajsetih pa do tudi stotih evrov, je pa odvisno od tega, koliko udobja potrebujemo in v kakšni nastanitvi želimo biti. Hoteli v okolici so najrazličnejši, zato je dobro, da se prej pozanimamo o možnostih, če si želimo iti v te kraje na oddih.
Okolica Snežnika nam ponuja marsikatero možnost, kako izgubiti prosti čas. Ne le grad, tu je še cel kup ostalih možnosti, kaj lahko počnemo. Pohodniki in kolesarji bodo betonred seveda uživali v vzponu ter spustu, ki je lahko tudi na smučeh. Sam vzpon ni zahteven iz nobene smeri, zato zna to biti zelo zanimiva ideja za kak izlet, saj je razgled prekrasen.
Foto: Damjan Štros, Andrej Jeglič.