Ljubljansko barje, močvirnata ravninska pokrajina
Ljubljansko barje se nahaja južno od Ljubljane. Ta močvirnata ravninska pokrajina s travniki in nizkimi osamelci tvori 160 km² površine. Kot krajinski park Ljubljansko barje pa je zavarovanih 135 km² površine med Ljubljano, Vrhniko, Krimom in Škofljico. Razlikujemo tudi med barjem z malo začetnico, ki pomeni močvirnato območje z značilno floro in favno, ter med Barjem, ki označuje skupno ime območja Črne vasi, Hauptmanca, Lipe, Ilovice in Ižanske ceste.
Ljubljansko barje je nastajalo milijone let. Kamnine, ki so tvorile tla na tem območju, so se pogrezale in tako tvorile udorino, v katero so se zlivale kraške podzemne vode in potoki. Reka Sava je s seboj prinašala velike količine proda, to je povzročilo, da se je zajezila Ljubljanica in celotna kotlina je bila poplavljena. Sčasoma pa se je območje deloma osušilo.
Posebnost Ljubljanskega barja je šota, ki prekriva barjanska tla. Gre pa za plast odmrlih delov rastlin, ki nastaja pod posebnimi pogoji. Zaradi pomanjkanja kisika namreč odmrle rastline ne zgnijejo, ampak se kopičijo, tako da se plast debeli. Ločimo pa nizki del barja in visoki, kjer gre za to, da se zgornji del plasti ne napaja več s podtalnico. Do posegov človeka je bila šota zelo visoka. V 90. letih 19. stoletja so jo uporabljali za gorivo, za gretje, pogon vlakov in tovarn. Šota je danes zaščitena, vse od l. 2008 si prizadevajo za njeno ohranjanje, odstranjevanje je prepovedano.
Prvi prebivalci, ki so znali izkoristiti prednosti barjanskega okolja, so bili koliščarji, ki so ime dobili po hišah na kolih, ki so si jih postavili nad jezerom, ki je takrat preplavljalo to območje. Najbolj fascinantna najdba tega obdobja je gotovo najstarejše datirano leseno kolo z osjo na svetu, staro okoli 5200 let. Bil je del dvokolesnega voza, ki so ga koliščarji potrebovali, da bi les oz. lesene kole pripeljali na obrobje jezero, kjer so si postavili lesene hiše na kolih. Najdeno je bilo na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, na območju Stare Gmajne, danes pa si ga lahko ogledamo na prenovljeni stalni razstavi v Mestnem muzeju v Ljubljani. Tudi Rimljani so že nekoliko oblikovali barjansko krajino, zgradili so regulacijski kanal in cesto. Vse od 16. stoletja pa so želeli to območje izsušiti in ga uporabiti kot kmetijsko zemljišče. Najbolj znamenit je Gruberjev kanal (takrat Cesarski) iz časa Marije Terezije, ki je omogočil znižanje gladine podtalnice, predvidljive poplave in naselitev na tem območju. Načrti o osušitvi so bili prisotni tudi še v 20. stoletju, ampak so jih preglasila opozorila o pomenu ohranjanja tega unikatnega naravnega okolja. Ob vstopu v EU se je država v sklopu projekta Natura 2000 tudi zavezala k varovanju.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Alen Koso, Brenko Dare, Blaž Ocvirk, Miha Keršmanc, Mojca Rotar, Olga Kolar, Simon Marka, Zdenka Zupančič, Edo Držaj
Ljubljansko barje nudi dom zelo raznolikim živalskim in rastlinskim vrstam. Več kot polovico vseh ptic živečih na območju Slovenije najdemo na Ljubljanskem barju. Najdemo pa tudi različne vrste metuljev in dvoživk. Tukaj živijo močvirska sklednica – edina želva celinskih voda, plavček – najbolj modra žaba, priba – riba s čopkom, logarica – močvirski tulipan.
Glavne točke naravne dediščine, ki ga nudi Ljubljansko barje, so: kraški izviri reke Ljubljanice, kot so Močilnik, Retovje in Bistra, travniki, ostanki barja oz. naravni rezervati Mali plac, Kozlerjeva gošča, jezera, kot so Podpeško jezero, Vrhniški ribniki, Ribniki Draga pri Igu. Na Ljubljanskem barju pa so tudi znamenitosti kulturne dediščine: kolišča v okolici Iga, ki so skupaj s kolišči v Avstriji, Švici, Italiji, Nemčiji in Franciji uvrščena na UNESCOV seznam kulturne dediščine, cerkve, kot so cerkev Sv. Mihaela v Črni vasi, ki jo je načrtoval Jože Plečnik, cerkev Sv. Mihaela v Iški vasi, cerkev Sv. Ane, gradovi, kot so Bistra, Ižanski grad in dvorec Lisičje, sledi obdobja Rimljanov, kot je nagrobnik izklesan v živo skalo pri Starem Dedcu, etnološka dediščina, kot je Tomaževa hiša, hiša, kakršno so gradili, ko so poselili to območje v 19. stoletju, ter tehniška dediščina Borovniškega akvadukta, od katerega lahko danes vidimo le še osameli steber.
Ljubljansko barje nudi številne učne poti: Koščeva učna pot, Gozdna učna pot Draga pri Igu, Učna pot Bevke, Pijavška barjanska učna pot, Pot ob reki Iški okljuk, Pot Barjanska okna. Na voljo pa so tudi kolesarske poti, večinoma gre za ravninske poti z vzponi, vse pa je tudi podrobneje razloženo na njihovi spletni strani. Možen je tudi voden ogled krajinskega parka. Traja lahko od 3 do 5 ur. Cene so odvisne od števila udeležencev in zahtevanega jezika, v katerem se bo vodstvo izvajalo. Krajši poti sta Bevška učna pot in Koščeva učna pot ob reki Iški. Lahko se oglasite tudi v glavnem informacijskem centru, ki se nahaja v Notranjih Goricah, za obisk je odprt vsak delovnik med 8. in 14. uro. Za več informacij o turistični ponudbi pa se lahko oglasite v katerem izmed lokalnih turistično-informacijskih centrov.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Ljubljansko barje nudi veliko možnosti tudi za rekreacijo, poleg kolesarjenja se lahko odločimo tudi za veslanje, športni ribolov ali jahanje. Pestra je tudi gostinska ponudba, lahko se odločite za obisk turistične kmetije, gostilne, najamete hiško ali pa priredite piknik.
Dostop je sicer možen z avtomobilom, ampak spodbujajo, da se ljudje pripeljejo z javnim prevozom in tako prispevajo k ohranjanju krajinskega parka. Možnosti javnega prevoza je več. Vozijo mestni avtobusi s številkami: 3B do Škofljice, 3G do Škofljice, 6B do Notranjih Goric, 19B do Jezera in 19I do Iške vasi. Medkrajevni prevoz z glavne postaje v Ljubljani v smeri Vrhnike, Škofljice, Iške vasi ali Iške Loke. Možen je prevoz tudi z vlakom. V smeri do Novega mesta in Metlike do postaje Rakovnik ali Škofljica ali v smeri do Postojne do postaje Brezovica, Notranje Gorice ali Borovnica.
Ljubljansko barje lahko združite z ogledom katerih od zanimivosti v ožji okolici. Lahko si ogledate Tehniški muzej Bistra, sotesko Pekel pri Borovnici, Iški vintgar, naravni geološki spomenik Kuclerjev kamnolom ali Ponikvo – kraško polje. Glede na bližino Ljubljane pa se lahko odpravite tudi tja, se sprehodite po mestu, povzpnete na Ljubljanski grad, Rožnik ali Golovec ali pa se osvežite v Vodnem mestu Atlantis. Lahko pa si ogledate katerega od muzejev, da izveste več o zgodovini Ljubljanskega barja, na primer Narodni muzej ali Mestni muzej Ljubljana ali pa Kulturni center na Vrhniki. Če bi radi pobližje spoznali koliščarsko kulturo, pa Društvo Frana Govekarja Ig organizira koliščarske tabore in koliščarski dan v avgustu. V Mladinskem domu poleg cerkve na Igu pa so pripravili tudi razstavo o Koliščarjih z Velikega jezera, ogled je možen ob predhodni najavi. Pripravijo pa tudi program V deželo Koliščarjev, kjer si ogledate del Ljubljanskega barja, razstavo, sprehodite do arheološkega najdišča nekdanjih koliščarskih naselij in se preizkusite v različnih opravilih v koliščarski delavnici.