Škocjanske jame so edini spomenik v Sloveniji, ki je vpisan v UNESCO
Poletne, krompirjeve in prvomajske počitnice so najverjetneje vsem najljubše. Če seveda odmislimo, da se lahko med zimskimi počitnicami odpravimo na bele strmine in ravnine, kjer snežnih radosti kar ne zmanjka. Pozimi je lepo ali ostati doma pod odejo, piti čaj in gledati Sam doma ali pa iti na smučanje, sankanje, drsanje in mogoče še celo kepanje. Ko pa sneg skopni, potem se odpre na milijone ostalih možnosti, kam iti in kaj početi. Poleti je najlepše iti ali v gore ali pa tja, kjer je nadmorska višina enaka nič, na morje. Seveda enako velja tudi za pomlad in poletje, ko je namakanje nog pravo doživetje. A najlepše je, ko si lahko med sproščanjem po tujih krajih ogledamo še kaj zanimivega.
Ko se vozimo proti Obali oziroma proti jugozahodu Slovenije, lahko v bližini Divače vidimo tablo, ki nas bo usmerila proti Škocjanskim jamam in tu se bo naše doživetje pričelo.
Škocjanske jame se nahajajo, kot že povedano, v bližini Divače, na nadmorski višini 425 metrov. Njihova dolžina znaša 5800 metrov. V jamah se lahko spustimo pod zemljo za 250 metrov. Sestavlja jih predvsem apnenec, pod nadzorom pa si jih lahko ogleda prav vsakdo, ki si tega želi. Škocjanske jame so bile razglašene enaindvajsetega maja, pred devetnajstimi leti. Spadajo pod register kulturne dediščine Slovenije. Poleg Cerkniškega jezera in Sečoveljskih solin, spadajo Škocjanske jame pod Ramsarsko mokrišče.
A kaj Škocjanske jame so? Gre za relativno velik sistem, ki skupaj veže vodne jame, skozi te pa teče reka, ki se imenuje preprosto Reka. Kot že povedano, tvori jih apnenec, kar je tudi značilna kamnina za celoten Kras. Značilna (geološka) tvorba Škocjanskih jam je ponvica.
Kliknite na sliko, če jo želite povečati.
Avtorji fotografij: Andrej Butina, Danijela Gržentić, Leopold Bregar, Mateja Saja, Sabrina Habjanič, Vilma Peternel.
Pred dobrimi devetdesetimi leti je Unesco Škocjanske jame vključil na seznam svetovne dediščine, jame pa so se med zapisi prvič pojavile leta 1819 v uradnem poročilu. Dvajset let kasneje se je vodovodni mojster Jakob Svetina s splavom spustil v notranjost jam. Hotel je ugotoviti, kako bi lahko zajel vodo za tržaški vodovod. Da so Škocjanske jame pravi biser, se je po Evropi razvedelo že v 19. Stoletju. Jame so namreč pritegnile različne doktorje na svojih področjih, iz popolnoma različnih koncev Evrope. A kljub temu so bile prve steze, ki so bile dokaj vratolomne, speljali možje, doma iz bližnjih vasi. Danes Škocjanske jame veljajo za kontrolno točko na Slovenski planinski poti. Ta se imenuje tudi transverzalna, potuje pa vse od Maribora pa do Ankarana.
Če se bomo odločili, da si ogledamo te slovite jame, potem se bo naš ogled pričel v, tako imenovani, Tihi jami. Ta je bila odkrita pred dobrimi stotimi leti in gre za rokav ki je tako slep kot tudi brez (tekoče) vode. Že trideset let od odkrita te jame, so prebivalci prebili krajši predor iz doline Globočak, da bi bil dostop udobnejši in varnejši. Še dvajset let kasneje so uredili tudi električno razsvetljavo.
Z leti so jame urejali, da bi bilo kar se da udobno in varno za obiskovalce. Leto za letom je obisk le-teh rastel. Pred desetimi leti si je Škocjanske jame ogledalo kar sto tisoč ljudi, tako iz Slovenije kot tudi od drugod. Tako kot je sedem čudes tega sveta, je tudi v Škocjanskih jamah sedem stvari, ki jim dajejo poseben pridih in so razlog, zakaj si je vredno vzeti nekaj ur časa in si ogledati to naravno lepoto. Ena izmed takih reči so tako imenovano udornice. Dve sta aktivirani, ostalih devet pa je že fosilnih. Sledijo jim že prej omenjene ponvice, ki so velikih dimenzij, velike dimenzije pa je tudi Martelova dvorana, ki je ena izmed največjih podzemnih dvoran v celotni Evropi. Kot imajo Američani svoj Veliki kanjon, tako lahko v Škocjanskih jamah zasledimo podzemni kanjon reke Reke. Potem so tu še razni naravni mostovi ter naravna okna, poseben pridih Škocjanskim jamam pa dajejo razni slapovi in brzice, ki so lahko visoki od desetih pa do tridesetih metrov.
Sledite nam na našem Instagram profilu in si pridobite ideje za izlet.
Škocjanske jame je prav gotovo izoblikovala narava s pomočjo vodnih virov. Reka Reka je le en tak vir. Ta ponikne v Veliki dolini, ki se nahaja v Škocjanskih jamah, pod zemljo pa teče kar 34 kilometrov, vse do Jadranskega morja. Tu na plano priteče v obliki izvira reke Timave. Če načrtujemo jamarski izlet v jesenskem ali pomladnem času, si je dobro izbrati čas po deževju, saj je takrat pogled na pod površjem izginjajočo reko dobesedno magičen. Kot bi gledali iz oči Froda, ko je zrl proti dnu Gore pogube, kjer je bila lava.
Če se odločimo, da si bomo jame resnično ogledali, potem si je dobro vzeti celoten dan, da si lahko ogledamo še preostanek Regijskega parka Škocjanskih jam, ki ga poleg samih jam sestavljajo tudi kanjon Reke in pa pokrajina nad jamami, kjer se nahajajo tudi vasi Matavun, Škocjan in Betanja. Vasi mogoče res nimajo nekih znamenitosti kot ima Ljubljana svoj Prešernov trg ali kaj podobnega, so pa prijetno okolje za kak poletni ali pomladni sprehod in prav gotovo se najde tu pa tam prijeten kotiček za piknik ali fotografiranje.
Za tiste, ki so posebej navdušeni nad zgodovino, bo izlet v jame pomenil neko novo odkritje, saj najdemo na tem območju dokaze, da so že pred deset tisoč leti tu živeli ljudje. O tem pričajo arheološke najdbe, v Mušji jami pa je bilo celo jamsko svetišče. Tudi v kasnejši zgodovini je imelo to območje močan vpliv na celotno civilizacijo in družbo. Med drugim je bilo to pomembno območje, ki so ga povezovali s posmrtnim življenjem in tudi s komunikacijo z umrlimi predniki oziroma ljubljenimi.
Ogled Škocjanskih jam je voden, dobro pa si je, da si na njihovi spletni strani ogledamo urnik, kdaj se lahko enega izmed ogledov tudi udeležimo. V toplejših mesecih je možnosti seveda več kot v zimskih. Prav tako pa je tudi cena ogleda drugačna. Obstajata tudi dve različni poti, ki jih lahko uberemo. Odločitev je seveda naša, je pa res dobro, da se že doma odločimo, katero izmed možnosti, ki so nam odprte, bomo izbrali. Obstajajo pa tudi predeli, v katere obiskovalci ne smejo.
Obala nam res ponuja marsikaj lepega, od morja naprej. A mogoče nas še lepše pustolovščine čakajo, če nekoliko prej zavijemo z avtoceste in si ogledamo še svet, ki se skriva pod zemljo. Mogoče nas pa navduši.
